Direktiva o zlorabi trga (MAD) je del zakonodaje, ki jo je Evropski parlament sprejel leta 2003, da bi obravnaval pomisleke glede tržne manipulacije v Evropski uniji. Direktiva je oblikovala smernice za skupni okvir, ki naj bi se uporabljal v vseh državah članicah z namenom jasne opredelitve tržne manipulacije in oblikovanja mehanizma za izvrševanje in kaznovanje. Pričakovalo se je, da bodo posamezne države članice uporabile direktivo o zlorabi trga kot načrt za reformo lastnih finančnih sistemov za oblikovanje skupne zakonodaje po vsej EU.
V skladu z direktivo o zlorabi trga sta usmerjeni dve vprašanji, ki povzročajo posebno skrb. Prvi je trgovanje z notranjimi informacijami, uporaba informacij, ki javnosti niso splošno znane, za pridobivanje dobička pri trgovanju z vrednostnimi papirji. Poleg tega direktiva obravnava tržno manipulacijo, kjer si trgovci prizadevajo ustvariti namerne premike na trgu, da bi od njih pridobili dobiček. Za poseganje v delovanje prostega trga je mogoče uporabiti različne tehnike. Obe dejavnosti sta spodkopali zaupanje potrošnikov in sta se izvajali v različnih državah EU, ker ni bilo posebnih zakonov, ki bi ju prepovedovali, in nič na evropski ravni za boj proti njima.
Direktiva o zlorabi trga, uradno znana kot 2003/6/ES o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji, je opredelila dejavnosti zlorabe trga in državam članicam EU naložila, naj jih obravnavajo. Eden ključnih vidikov zakonodaje je bil pooblastilo, da vsaka država članica ustvari enotno agencijo za določanje in uveljavljanje politike za preprečevanje zlorabe trga in da te agencije sodelujejo z agencijami v drugih državah EU pri obvladovanju čezmejnih primerov. Usklajevanje prizadevanj med agencijami bi lahko bilo koristno tudi pri boju proti terorizmu.
Nekatere države članice Evropske unije so lahko hitro izvajale direktivo o zlorabi trga, včasih z minimalnimi prilagoditvami svojih finančnih sistemov. Drugi so potrebovali več časa za ustanovitev in konsolidacijo agencij, prilagoditev zakonodaje in sprejetje drugih korakov za uskladitev svojih finančnih sistemov. Zaupanje potrošnikov se je izboljšalo zaradi oblikovanja enotne in standardizirane zakonodaje, zaradi česar so se trgovci počutili bolj udobno in povečanja gospodarskih dejavnosti v Evropski uniji.
Tako kot pri drugih direktivah so morale države članice predložiti dokazilo o izvajanju v obliki akcijskih načrtov, ki jim je sledila dokumentacija, da so bili ti načrti uveljavljeni na nacionalni ravni. Za izvajanje direktiv je potrebno sodelovanje zakonodajalcev, industrijskih strokovnjakov in vladnih uradnikov, ki vsi skupaj razvijajo okvir v skladu z direktivo in ta okvir uveljavijo v zakonu.