Direktiva o prevzemih je zakonodajni ukrep, ki ga je Evropski parlament sprejel leta 2004, da bi ustvaril pravni okvir za prevzeme. Direktiva, ki je uradno znana kot 2004/25/ES o prevzemnih ponudbah, je primer zakonodaje, sprejete v Evropski uniji s ciljem, da se skupna zakonodaja uporablja v vseh članicah EU, ustvarjanje usklajenosti med pravnimi sistemi in jasno določanje standarde in meje za podjetja in posameznike, ki delajo v skladu z zakonom. Tako kot druge direktive jo mora vsaka članica EU izvajati na individualni osnovi, države članice pa lahko direktive izvajajo na različne načine.
Priprava direktive o prevzemu je trajala več kot desetletje in je vključevala precejšnje politične prepire, ko so se članice EU prepirale glede namena direktive in besedila jezika. Z namenom oblikovanja preprostega niza pravnih smernic za prevzeme je bil namenjen poenostavitvi prevzemnega postopka, s čimer bi podjetjem olajšali obvladovanje prevzemov, hkrati pa zaščitili interese delničarjev in zaposlenih. Zaradi neenakomerne in včasih nasprotujoče si zakonodaje v posameznih državah članicah so prevzemi postali izziv, kar je veljalo za oviro za poslovanje v Evropski uniji.
Po Direktivi o prevzemih naj bi posamezne države članice oblikovale regulativni okvir za prevzeme, vključno z imenovanjem nadzornih agencij za pregled in odobritev predlaganih prevzemov. Direktiva prav tako nalaga enako obravnavo delničarjev, navaja, da je treba ponudbe izvajati v dovolj dolgem časovnem okviru, da se ljudem omogoči sprejemanje premišljenih odločitev, in zahteva, da podjetja, ki ponujajo prevzeme, zagotovijo projekcije o tem, kako bodo vplivala na zaposlovanje. Pričakuje se, da bo vsaka država članica uporabila Direktivo o prevzemih pri oblikovanju lastne zakonodaje za ravnanje s prevzemi.
Po sprejetju direktive o prevzemih so jo nekateri kritiki obtožili, da vključuje protekcionističen jezik in da dejansko ovira prevzeme, namesto da jih olajšuje. Drugi so menili, da zakonodaja ne gre dovolj daleč v smislu jasnosti in zaščite ljudi, ki so vključeni v prevzeme. Konflikt med tema stranema je ilustrativen rezultatov kompromisnih pogajanj, uporabljenih pri razvoju direktive.
Številne članice Evropske unije so imele težave pri izvajanju tega dela zakonodaje. Predlogi za izvajanje so bili različni po obsegu in naravi, saj si posamezne vlade držav članic prizadevajo za izvajanje direktive. V nekaterih primerih so bile potrebne reorganizacije in reforme znotraj nacionalnega finančnega regulativnega sistema, da se izpolnijo pogoji direktive, kar je zahtevalo obsežna pogajanja in razpravo.
SmartAsset.