Direktiva o avtorskih pravicah je zakonodajni ukrep, ki ga je sprejela Evropska unija, da bi države članice zavezala, da spoštujejo pogodbo Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) o avtorskih pravicah, sprejeto za obravnavo pomislekov glede avtorskih pravic v zvezi z internetom in drugo tehnologijo. Direktiva je bila sprejeta leta 2001, številne države članice pa so imele težave pri spoštovanju direktive, kar je v nekaterih primerih sprožilo tožbe, ko se je iztekel rok za izvajanje. Ta zakonodaja je bila ena izmed številnih podobnih zakonodajnih aktov, sprejetih po vsem svetu v poznih devetdesetih in zgodnjih 1990-ih, da bi spremenili obseg zakona o avtorskih pravicah kot odgovor na novo razvito tehnologijo.
Direktiva o avtorskih pravicah, uradno znana kot Direktiva 2001/29/ES o usklajevanju avtorskih in sorodnih pravic v informacijski družbi, vključuje klavzule, ki opredeljujejo avtorske pravice, določajo pravice imetnikov avtorskih pravic in razpravljajo o izjemah od zakonodaje o avtorskih pravicah, ki omogočajo pošteno uporabo in druge situacije. Pomembna izjema je bil zakon, ki ljudem prepoveduje pregon zaradi prenosa avtorsko zaščitenega gradiva, ki ponudnikom internetnih storitev omogoča, da se izognejo pregonu, ko njihovi uporabniki kršijo zakon o avtorskih pravicah in prenašajo gradivo, ki krši avtorske pravice, po internetu.
Ta direktiva Evropske unije obravnava tudi uporabo tehnologije za preprečevanje ali omejevanje kršitev avtorskih pravic, prepoved prodaje naprav, namenjenih kršitvi avtorskih pravic ali pomoči ljudem pri kršenju zaščite avtorskih pravic. Prav tako prepoveduje uporabo tehnik, namenjenih izogibanju tehnološke zaščite pred kršitvijo avtorskih pravic, kot je tehnologija zaščite pred kopiranjem, ki se uporablja na nekaterih zgoščenkah in digitalnih video diskih. Te klavzule v Direktivi o avtorskih pravicah so ščitile tehnologijo, zasnovano za zaščito avtorskih pravic, in omejevale proizvodnjo, distribucijo in uporabo tehnologije, razvite za namene kršitve.
Nekateri vidiki direktive o avtorskih pravicah so se izkazali za zelo sporne. Aktivisti za pošteno uporabo so se bali, da so omejitve slabo opredeljene, kar bi lahko povzročilo situacije, v katerih bi lahko bila oseba, ki zakonito uporablja avtorsko zaščiteno gradivo, za to kaznovana. Kritiki so izrazili tudi zaskrbljenost zaradi omejitev tehnologije v direktivi in spodbujali posamezne države članice EU, naj direktivo izvajajo previdno. To je povzročilo znatne zamude, ko so države članice poskušale obravnavati ta vprašanja.
Javni interes in ozaveščenost o vprašanjih poštene uporabe v 2000-ih sta privedla do ustanovitve številnih organizacij, ki so si prizadevale za distribucijo informacij o delovanju zakona o avtorskih pravicah in izpodbijanje zakonov, za katere se zdi, da kršijo pošteno uporabo in druge pravice. Te organizacije so včasih vpletene v tožbe, ki dvomijo v vidike direktive o avtorskih pravicah.