Difon je par fonetičnih zvokov, ki so drug ob drugem v besednem zaporedju. Jezikoslovci uporabljajo difon kot orodje za ocenjevanje jezika in njegove uporabe. Diphone je majhen del večjega nabora orodij za pregledovanje in razvrščanje funkcij katerega koli jezika.
Pomemben vidik difona je njegova razlika od podobnega jezikovnega elementa, imenovanega diftong. Diftong je kombiniran zvok, ki vsebuje dve ali več samoglasniških komponent, pri čemer sta difon dva ločena zvoka, vključno z samoglasniki ali soglasniki, ki sta postavljena drug poleg drugega. Drug element, ki je podoben difonu, je trifon. Trifoni so sestavljeni iz treh fonetičnih zvokov. Tako difoni kot trifoni se pogosto uporabljajo v algoritmih za obdelavo naravnega jezika, kjer tehnologija poskuša bodisi sprejeti bodisi sporočiti zvok v skladu s tehnično uporabo teh zvočnih elementov v jeziku.
S pravilnim prepoznavanjem difonov lahko jezikoslovci in drugi strokovnjaki dosežejo veliko različnih ciljev. Eden je dokumentirati vse spremembe jezika v smislu narečja ali ljudske rabe. Drugo bi bilo preučiti natančno uporabo fonetičnih podmnožic glede na druge, na primer pri primerjavi želenih zvokov v različnih jezikih.
Nekateri znanstveniki in drugi pristopajo k uporabi difonov na izredno tehničen način. To vključuje pregled vseh teoretičnih možnih permutacij za difone v jeziku. V tehnični oceni bi bile možnosti za difone eksponentne, saj je vsak fonem ali fonetični element mogoče postaviti poleg drugega. Pri tem je pomembno opozoriti, da imajo skoraj vsi jeziki omejitve glede zaporednega izgovarjanja fonemov, tako da je v resnici največje število uporabljenih difonov manjše od teoretičnega.
Če pogledamo vse difone v določenem jeziku, se lahko jezikoslovci naučijo veliko več o tem določenem jeziku. Na primer, v angleščini so difoni razdeljeni v več glavnih kategorij. Ena kategorija je zvočna v primerjavi z brezzvočno, kjer imajo nekatere fonetike zvočen zvok, kot je “b”, druge pa ne, kot je “p”.
Poleg glasovne in brezglasne fonetike lahko difoni vključujejo tudi bilabialno fonetiko, ki se izgovarja z obema ustnicama, alveolarno fonetiko, kjer je jezik blizu ustne strehe, in številne druge fonetične tipe. Poleg tega so pri soglasnikih pogosto značilna eksplozivna fonetika, posebna vrsta ustne zaustavitve, pa tudi frikativi in sibilanti, ki temeljijo na potiskanju zraka skozi grlo.