Diktat je proces govora z drugim posameznikom, medtem ko ta posameznik zapisuje izgovorjene besede. V nekaterih primerih naj bi pisec ali posameznik, ki prevzame narek, zapisal natančne besede, ki jih govornik izgovori, v drugih pa naj bi izgovorjene besede prenesel v strukturo, ki je primernejša za pisno delo. To še posebej velja za jezike, ki imajo drastično drugačno pisno in govorjeno slovnico. V nekaterih primerih se ta proces uporablja kot vaja za vadbo lastne slovnice in sposobnosti poslušanja, zlasti pri učenju novega jezika. V drugih primerih lahko posamezniki, ki ne znajo pisati sami, svoje misli narekujejo drugim posameznikom, ki so sposobni zapisati svoje besede.
Številne vaje za učenje jezikov vključujejo inštruktorja, ki govori besedilo študentom, ki poskušajo prenesti narek. To preizkuša sposobnosti učencev, da slišijo in razumejo besede ter da dovolj dobro sledijo govorcu, da lahko vse zapišejo. To je lahko še posebej težko, če se od študenta pričakuje, da spremeni slovnično strukturo govorjenega besedila, kar je pogosto potrebno pri pretvorbi govora v pisanje. Številni jeziki imajo pravzaprav formalno različne slovnične strukture v govoru in pisni obliki, zato je za popolno pravilnost pogosto potrebno, da pisec naredi bistvene spremembe.
Nekateri ljudje bodisi ne zmorejo ali nočejo pisati svojega, zato najdejo ljudi, ki so pripravljeni prevzeti narek namesto njih. John Milton, avtor epske pesmi Izgubljeni raj, je na primer oslepel in je moral narekovati nekatera od svojih kasnejših del, ker jih ni mogel sam napisati. Čeprav je mogoče najeti nekoga, ki bo odstranil narekovanje, se veliko ljudi odloči poiskati ljudi, za katere vedo, da jim lahko zaupajo, zlasti če je vsebina, ki jo želijo zapisati, občutljive narave.
Obstaja nekaj tehnoloških alternativ, ki zagotavljajo nekoliko funkcionalne nadomestke ljudem, ki odpravljajo narek. Številni programi za obdelavo besedil so na primer sposobni prepisati izgovorjene besede v napisano besedilo z uporabo mikrofona, povezanega z računalnikom. Takšni programi imajo pogosto programe, ki jim omogočajo, da se »učijo« podrobnosti o govornem vzorcu posameznika, kar omogoča jasnejšo replikacijo nareka. Takšni programi imajo pogosto težave z naglasi in se ne morejo prilagoditi drastično različnim govornim vzorcem. Prav tako ne morejo prenesti govorjene slovnice v obliko, ki je primernejša za pisanje.