Izraz dibutil se nanaša na vrsto butil estra, ki je razvrščen kot vodni ogljikovodik in član družine alkanov, kar pomeni, da je sestavljen iz ogljika in vodika. Kot alkan dibutil tvori izključno enojne vezi, kar daje organski spojini splošno kemijsko formulo CnH2n+2. Vendar je ta snov tudi izomer oktana, kar pomeni, da je zelo vnetljiva in pri zgorevanju oddaja ogljikov dioksid in vodo.
Ko so vezani, imajo dibutil estri lahko različne oblike. Na primer, dibutil sebakat (DBS) je ester sebacinske kisline, naravne snovi, pridobljene iz hlapnega olja ricinusovega zrna. DBS je rumenkasta tekočina, ki je netopna v vodi, vendar topna v nekaterih topilih, vključno z acetonom, etanolom in toluenom. Njegova kemična sestava zagotavlja nizko stopnjo zgorevanja in pomaga ohranjati svoje lastnosti pri segrevanju pod določeno temperaturo. Kot tak se DBS uporablja kot mehčalec in se uporablja predvsem pri izdelavi plastične embalaže in premazov ter za proizvodnjo sintetičnega kavčuka.
DBS najdemo tudi v različnih potrošnih izdelkih. Na primer, je aditiv za živila v številnih vrstah pekovskih izdelkov, trdih bonbonov, sladoledov in brezalkoholnih pijač. Uporablja se tudi za izdelavo enterične obloge na peroralnih zdravilih. DBS se uporablja tudi kot emulgator v losjonih za kožo, balzamih za lase in kremah za britje. Poleg tega je DBS dodan kot topilo za ekstrakcijo dišav iz različnih olj, ki se uporabljajo za izdelavo parfumov, kolonjskih voda, losjonov po britju in brizganja telesa.
Druga pogosta vrsta estra je dibutil ftalat (DBP), ki se sintetizira iz butanola in ftalnega anhidrida. Tako kot DBS se tudi ta snov uporablja v industriji plastike ter pri proizvodnji številnih vrst kozmetike. Pravzaprav so ga zaradi njegovih lastnosti mehčalca nekoč postale pogosta sestavina laka za nohte. Vendar je bilo ugotovljeno, da ima DBS škodljive učinke na endokrini sistem pri živalih in obstaja sum, da predstavlja podobna tveganja pri ljudeh. Zato so ameriški proizvajalci lakov za nohte začeli postopno opuščati uporabo DPB leta 2006, medtem ko je Evropska unija njegovo uporabo v celoti prepovedala trideset let prej.
Na žalost lahko izpostavljenost DBP izvira iz različnih nepričakovanih virov, razen laka za nohte. Pravzaprav eden največjih virov izpostavljenosti prihaja iz hrane, saj se lahko izloči iz posod in embalaže, ki se uporabljajo za zavijanje določenega pokvarljivega blaga. Ker lahko DBP preživi v okolju kot delec ali plin, ga najdemo tudi v različnih koncentracijah v zraku, tleh in oskrbi z vodo v industrijskih območjih. Ker se DBP v vodi in tleh precej hitro biološko razgradi, je verjetno, da se ne bo prenašal v druge regije. Lahko pa se seli v morsko življenje, saj se kopiči v maščobnem tkivu rib in školjk.