Diamagnetično se nanaša na sposobnost materiala, da ustvari nasprotno magnetno polje, ko je izpostavljen močnemu. Učinek nastane s spremembo orbite elektronov, ki ustvarjajo majhne tokove, da se zoperstavijo magnetizmu iz zunanjih virov. Veliko nemagnetnih materialov ima lastnosti diamagnetizma, kot so voda, les, rastline, živali in ljudje. Milijonkrat šibkejši od običajne magnetne sile lahko diamagnetizem povzroči levitacijo v pravih okoliščinah.
Grafit in bizmut sta najmočnejša diamagnetna materiala. Močne so tudi organske spojine, kot je nafta, in težke kovine, kot sta zlato in živo srebro. Takšne materiale odbijajo zunanje magnetne sile zaradi vrtinčnih tokov, ki nastanejo v njihovem magnetnem polju. Najboljši diamagneti so superprevodniki, ki se upirajo magnetnemu polju, medtem ko prehajajo v superprevodno stanje, kot pojasnjuje Meissnerjev učinek.
Eden od pojavov, povezanih s to šibko magnetno silo, je diamagnetna levitacija. Stabilno ravnovesje v danem magnetnem polju povzroči, da predmeti lebdijo v prostem prostoru, ko je skupna jakost magnetnega polja najmanjša. Molekule v živih bitjih, vključno z vodo in beljakovinami, so diamagnetne in imajo le gravitacijo kot uporno silo, kadar je prisoten diamagnetizem. Majhne živali, kot so žabe, je mogoče na ta način levitirati, kar so dokazali poskusi v majhnih cevkah.
Teorije, povezane z diamagnetnimi materiali, vključujejo Bohr-Leeuwenov izrek, ki pravi, da sistem ne more biti odvisen od magnetnega polja, če je pri stabilni temperaturi. Diamagnetizem je najbolj obstojen pri visokih temperaturah. Earnshawov izrek pojasnjuje pojav s tem, da magnetno polje, usmerjeno v eno smer, ne sme biti tako osredotočeno v drugo smer. Velja samo za fiksne magnete, medtem ko diamagneti lahko odbijajo polja in levitirajo v prostem prostoru.
Diamagnetizem je bil prvič opažen v poznih 1700-ih, vendar je izraz prvi izpeljal sredi 1800-ih Michael Faraday, ki je odkril, da vsi materiali kažejo diamagnetne lastnosti, ko so izpostavljeni magnetnemu polju. Močni superprevodniki danes uporabljajo nasprotne magnetne sile. Majhne vzorce vode je mogoče levitirati, magnetni predmeti pa so bili več ur suspendirani v vakuumskih okoljih brez dodajanja energije. Koncept je obsežno preučila tudi Nacionalna uprava za aeronavtiko in vesolje (NASA), pričakuje pa se, da bo pomagal mikrogravitacijskim poskusom na človeških kosteh in mišicah ter razvoju magnetov, ki preprečujejo gravitacijo Zemlje.