Detektor strupenih plinov, sicer znan kot monitor strupenih plinov, je naprava, ki meri in kaže prisotnost in/ali koncentracijo strupenih plinov v zraku okoli njega. Lahko so izdelani za uporabo v fiksnem položaju, na primer pri montaži na steno, ali pa so lahko zasnovani kot prenosne naprave za preverjanje strupenih plinov na prostem. Ti detektorji zagotavljajo koncentracije plina v zraku z meritvijo delov na milijon (PPM). To pomeni, da je en del strupenega plina na milijon izmerjenih delov zraka.
Primeri strupenih plinov, ki jih je mogoče zaznati z detektorjem strupenih plinov, vključujejo ogljikov monoksid, klor in dušikov oksid. Pomembno je spremljati te pline, saj lahko človeško telo različno dolgo prenaša različne ravni plinov. Na primer, ogljikov monoksid lahko prenašamo na ravni 30 PPM osem ur, medtem ko je 800 PPM lahko smrtonosno za človeško telo, če je izpostavljen celo dve uri ali manj.
Obstajata dva glavna načina za odkrivanje strupenih plinov z uporabo elektrokemičnih senzorjev ali polprevodnikov kovinskih oksidov. Elektrokemični detektor strupenih plinov uporablja elektrode za označevanje, da je bil v zraku odkrit plin. Večina detektorjev vsebuje dve do štiri elektrode, ki delujejo kot električni prevodniki. Ko plin vstopi v detektor strupenih plinov, reagira z elektrodami in ta kemična reakcija povzroči nastanek električnega toka. Senzor nato meri tok, da določi količino plina, ki je prisoten v zraku.
Kovinski oksidni polprevodnik je detektor strupenih plinov, ki deluje z uporabo filma, ki reagira samo na en strupen plin, kot sta ogljikov monoksid ali vodikov sulfid. Film, ki ga najdemo v tej vrsti detektorja, je običajno izdelan iz kositrovega oksida ali volframovega oksida. Detektor meri reakcijo plina s kovinskim oksidom v njem in se sproži, ko določen plin, ki se meri, doseže strupene ravni v zraku.
Detektorji strupenih plinov so pomembni, ker lahko preprečijo različne zdravstvene težave, ki jih povzročajo različni plini. Bistveni so, ker so številni strupeni plini brezbarvni in ne oddajajo vonja, ki bi ga človeška čutila zaznala. To je še posebej pomembno v primeru dolgotrajne izpostavljenosti, ki lahko povzroči nezavest, poškodbe možganov ali celo smrt.