Deregulacija javnih služb je postopek, ki zasebnim podjetjem omogoča dobavo izdelkov, kot so plin, elektrika, voda in telefonske storitve, namesto da se to omeji na vladne agencije. Glavna teorija za to je, da bo ustvarilo konkurenco in koristilo potrošnikom z nižjimi računi. Vendar pa obstaja nekaj razprav o tem, ali se to dejansko zgodi.
Pri nekaterih javnih storitvah, čeprav na trgu obstajajo konkurenčni dobavitelji, bo fizično oskrbo še vedno nadzorovala in vzdrževala ena sama organizacija. Dobavitelji bodo tej organizaciji preprosto plačali pristojbino na stranko, nato pa uporabili kombinacijo konkurenčnih cen in znižanja lastnih administrativnih stroškov, da bi pritegnili stranke in hkrati ustvarili dobiček. To pomeni, da v nasprotju z mnogimi konkurenčnimi trgi mnogi kupci ne bodo izbirali med podjetji na podlagi kakovosti njihovega izdelka; pri komunalnih storitvah je to enako ne glede na dobavitelja. Namesto tega izbirajo glede na ceno in storitev, ki jo prejmejo v smislu administracije in reševanja težav.
Deregulacija javnih služb je povzročila rast priljubljenosti spletnih mest za primerjavo cen. Njihov namen je olajšati izbiro med različnimi dobavitelji komunalnih storitev. Takšna spletna mesta avtomatizirajo postopek ugotavljanja, koliko bo določena stranka plačala vsakemu podjetju glede na količino uporabnosti, ki jo uporabljajo. To je lahko zapleten proces, saj različna podjetja ponujajo širok spekter cenovnih shem, ki temeljijo na različnih vzorcih uporabe.
V večini krajev, kjer je prišlo do deregulacije javnih služb, bo trg regulirala uradna organizacija, bodisi vladna agencija ali neodvisna agencija. Ta uredba lahko vključuje preverjanje, ali podjetja izpolnjujejo minimalne standarde za vzdrževanje zalog ali ali so pri oglaševanju poštena. Če zakonodajalec meni, da se podjetja dogovarjajo, da bi umetno ohranjala visoke cene, lahko ukrepajo sami ali pa primer predajo konkurenčni komisiji, odvisno od lokalne ureditve.
Tisti, ki podpirajo deregulacijo javnih služb, trdijo, da prinaša moč konkurenčnega trga, ki vpliva na cene, kar pomeni, da potrošniki dobijo boljšo vrednost. Prav tako trdijo, da spodbuja podjetja k oblikovanju bolj prilagodljivih cen, da bi zadovoljile potrebe določenih vrst strank. Drug argument za deregulacijo javnih služb je, da zmanjšuje potrebo po vladnem financiranju neučinkovitih državnih dobaviteljev komunalnih storitev, kar bi lahko posledično znižalo davke.
Nasprotniki pravijo, da cene niso vedno nižje kot takrat, ko je dobavo nadzorovalo javno podjetje. Prav tako trdijo, da so cene bolj stabilne pri dobavitelju komunalnih storitev v javni lasti, saj njihova večja velikost pomeni, da si lahko privoščijo, da svoje cene temeljijo na dolgoročnih povprečjih, namesto da se takoj odzovejo na spremembe veleprodajne cene, na primer plina. Drug argument proti deregulaciji komunalnih storitev je, da to pomeni, da ima vlada manj nadzora nad tem, kako se dobavitelji komunalnih storitev obnašajo glede okoljskih vprašanj.
SmartAsset.