Monetarni model je način opisovanja denarne plati gospodarstva: interakcije med porabo ljudi in ponudbo denarja, ki jo ustvari vlada. Oblikovalci politik uporabljajo te modele, da razumejo učinke, ki jih bodo njihove odločitve imele na gospodarstvo. Ti modeli so še posebej pomembni pri napovedovanju nihanj deviznih tečajev, ki so posledica denarne politike.
Monetarna politika je eno orodje, ki ga imajo vlade na voljo. Druga je fiskalna politika, ki uporablja državne izdatke v različnih sektorjih za spodbujanje gospodarske rasti. Ko vlada uporablja monetarno politiko, cilja bodisi na določeno raven ponudbe denarja bodisi na določeno obrestno mero. Oblikovalci politik uporabljajo denarni model za oceno učinka, ki ga bo imela sprememba denarne politike na druge ekonomske spremenljivke.
Obstajata dve glavni vrsti monetarnih modelov, ki jih oblikovalci politik uporabljajo za modeliranje obnašanja menjalnih tečajev. Eden je fleksibilni denarni model, ki predpostavlja, da se cene takoj odzovejo na spremembe denarne politike. V fleksibilnem modelu se predpostavlja pariteta kupne moči, kar pomeni, da bo določena količina valute kupila enako količino blaga kot katera koli količina valute, za katero se lahko zamenja. To pomeni, da se, ko se cene prilagajajo novim politikam, spremenijo tudi menjalni tečaji.
Druga vrsta denarnega modela je model lepljive cene. Po tovrstnem modelu se ob napovedi sprememb nacionalne denarne politike cene ne odzovejo takoj. To je razumno pričakovanje, saj se trgovci razmeroma počasi odzivajo na novice o naložbah in pogosto držijo cene na dokaj stabilni ravni, da se izognejo odtujitvi strank. Menjalni tečaji pa se hitro prilagajajo, ker jih določa naložbeno obnašanje, vlagatelji pa so občutljivi na spremembe politike. Tako v okviru te vrste modela spremembe v ponudbi denarja vplivajo na raven realnega dohodka ljudi.
Kot vsi modeli so tudi denarni modeli poenostavljeni načini predstavljanja dejanskega vedenja. Da bi bil model učinkovit, mora biti dovolj zapleten, da daje koristne rezultate. Vendar mora biti dovolj preprosta, da je razumljiva. Bolj kot je model kompleksen, bližje je resničnemu svetu, vendar je vzrok opaženih učinkov težje določiti v bolj zapletenih sistemih.
Z uporabo napovedi denarnega modela lahko država prilagodi svojo denarno politiko, da doseže svoje cilje z različnimi metodami. Eno običajno metodo izvaja centralna banka države, ki nadzoruje ponudbo denarja. Uradno osebje lahko po navodilih oblikovalcev politike kupi ali proda obveznice, da sklene ali razširi ponudbo denarja. Država lahko spremeni tudi obrestno mero, po kateri posoja denar bankam, ki deluje kot referenčna obrestna mera za druga posojila.