Dejanska nedolžnost je kazenska obramba, s katero obtoženec trdi, da ni storil kaznivega dejanja. Obtoženec lahko trdi, da je žrtev napačne identitete ali zlorabe druge stranke. Tak izziv se lahko pojavi tudi med pritožbenim postopkom v kazenskem pravu. Ne glede na okoliščine je to običajno najpogostejša obramba v kazenskih zadevah po regijah.
Trditev o dejanski nedolžnosti se od drugih kazenskih obramb razlikuje po tem, da obdolženec pri storitvi kaznivega dejanja ohranja nedolžnost. Vsaka varianta obrambe običajno zahteva, da obtoženec prizna zadevno kaznivo dejanje, vendar navede olajševalne okoliščine. Na primer, v primeru obtožbe umora lahko odvetnik zagovarja samoobrambo ali norost.
Obtoženi običajno uporabljajo tri taktike dejanske obrambe nedolžnosti. Obramba lahko napade verodostojnost priče ali spomin in tako ugovarja napačno identiteto. Odvetnik lahko spodkopava tudi verodostojnost posameznikov, ki so preiskovali kaznivo dejanje, in jih celo obtoži, da izmišljajo dokaze. Sojenje OJ Simpson je eden od znanih predstavnikov takšne namišljene obrambe. Obtoženi lahko okrepi zahtevek tako, da zagotovi alibi tudi za kaznivo dejanje.
Uspeh dejanske obrambe nedolžnosti v kazenskem pravu se razlikuje glede na regijo. V nekaterih regijah, kjer je dokazno breme na obrambi, je trditev o dejanski nedolžnosti lahko bistveno težje dokazati. Druge regije, kot so Združene države, lahko zahtevajo le, da obtoženec poda utemeljen dvom o krivdi. V večini regij, tudi če je dejanska obramba nedolžnosti uspešna, obtoženec ne more uporabiti sodbe za denarno odškodnino v civilnih zadevah.
Oprostilna sodba v večini primerov povzroči zgolj ugotovitev, da je kriv ali ni kriv. Potrjevanje resnične dejanske nedolžnosti je pogosto na obdolžencu po zasledovanju, ne glede na to, ali je izrečena obsodilna sodba. Med pritožbo lahko obsojeni obdolženec pred sodiščem zaprosi za ponovno odprtje primera, če se odkrijejo novi dokazi – kot so prej neznani dokazi DNK –, ki kažejo, da obtoženec ni storil zadevnega kaznivega dejanja ali če je bila med sojenjem storjena napaka. V takih primerih lahko obdolženec ponovno trdi, da je dejansko nedolžen. Številni od teh primerov so povzročili izpustitev neupravičeno obsojenih zapornikov in tako privedli do poznejšega povečanja števila institucij, ki so bile namenjene osvoboditvi krivično obtoženih.