Kaj je deduktivno sklepanje?

Deduktivno sklepanje je ena od dveh osnovnih oblik veljavnega sklepanja. Začne se s splošno hipotezo ali znanim dejstvom in iz te posplošitve ustvari poseben zaključek. To je nasprotje induktivnega sklepanja, ki vključuje ustvarjanje širokih posplošitev iz specifičnih opazovanj. Osnovna ideja deduktivnega sklepanja je, da če nekaj drži za razred stvari na splošno, ta resnica velja za vse člane tega razreda. Eden od ključev za zdravo deduktivno sklepanje je torej sposobnost pravilne identifikacije članov razreda, ker bodo napačne kategorizacije povzročile neutemeljene zaključke.

Resnica in veljavnost
Da je deduktivno sklepanje pravilno, mora biti tudi prvotna hipoteza ali posploševanje pravilna. Iz katere koli posploševanja je mogoče narediti logično sklepanje, tudi če ni res. Če je posploševanje napačno, je lahko konkreten zaključek logičen in veljaven, vendar je lahko še vedno napačen.

Primeri
Če pogledamo primere, lahko bolje razumemo deduktivno sklepanje. Posplošitev je lahko nekaj takega, kot je: “Vse ose imajo žela.” Logični zaključek določenega primera bi bil potem: “To je osa, torej ima želo.” To je veljaven odbitek. Resničnost sklepa pa je odvisna od tega, ali je opazovana žuželka res osa.

Ljudje pogosto uporabljajo deduktivno sklepanje, ne da bi se tega sploh zavedali. Na primer, starš bi lahko rekel otroku: »Bodi previden na to oso – lahko te ubode.« Starš to pove, ker ve, da imajo ose želo in da ima zato opazovana os želo in bi lahko pičilo otroka.

Induktivno sklepanje
Induktivno sklepanje bi delovalo v nasprotnem vrstnem redu. Posebno opazovanje bi bilo, da ima določena osa želo. Potem bi lahko navedeli, da imajo vse ose žela. Številni znanstveni testi vključujejo dokazovanje, ali je dedukcija ali indukcija dejansko resnična. Navedbo, da imajo vse mačke oranžno krzno, ker ima ena mačka oranžno krzno, bi lahko zlahka ovrgli z opazovanjem mačk, ki nimajo oranžnega krzna.

Silogizem
Ena najpogostejših in uporabnih oblik deduktivnega sklepanja je silogizem. Silogizem je posebna oblika argumenta, ki ima tri lahke korake: glavno premiso, manjšo premiso in logičen zaključek. Na primer, premisi »Vsak X ima značilnost Y« bi lahko sledila premisa »Ta stvar je X«, kar bi prineslo zaključek »Ta stvar ima značilnost Y«. Prvi primer ose bi lahko razdelili na glavno premiso »Vsaka osa ima želo«, manjšo premiso »Ta žuželka je osa« in zaključek »Ta žuželka ima želo«. Ustvarjanje silogizma velja za dober način za preverjanje deduktivnega sklepanja, da se zagotovi, da je veljavno.