Dekantacija je postopek, ki se uporablja za ločevanje zmesi. Običajno vključuje odstranitev tekočega dela snovi, medtem ko za seboj ostane usedlina. Ta postopek se uporablja v različnih primerih. Rdeče vino je pogost primer snovi, ki se pretaka. S to metodo se lahko obdela tudi odpadna voda.
Netopna snov je nekaj, kar se ne raztopi v tekočini. Namesto tega se nagiba k lebdenju in se na splošno usede, če snov miruje. Namen dekantiranja je ločiti tekočino od te vrste snovi.
To se naredi zato, ker je v mnogih primerih netopna snov nezaželena. Pri vinu pri dekantiranju ostane le tekočina, tako da človeku ni treba skrbeti za usedline, ko se njen kozarec pretresa. V primeru, kot je čiščenje odpadne vode, odstrani trdne snovi, ki jih ni mogoče razgraditi ali obdelati skupaj s tekočimi odpadki.
Postopek dekantiranja je dokaj preprost, čeprav bo morda potrebno nekaj spretnosti in prakse, če se izvaja ročno. Običajno morata biti najmanj dve posodi. Treba je imeti snov, ki jo je treba preliti. Drugi bo uporabljen za zbiranje tekočine.
Snov se lahko prelije iz ene posode v drugo. To je treba narediti tako, da netopni material ne zapusti prve posode. V večini primerov se bo treba odločiti. Ali bo treba žrtvovati majhen del tekočine ali pa bo treba v tekočini dovoliti majhno količino usedline. Ročno pretočiti vso tekočino je lahko zelo težko, če ne celo nemogoče.
Dekantacija se včasih napačno uporablja zamenljivo z besedo “filtracija”. Oba procesa dosegata podobne cilje. Vendar pa niso enaki.
Ena največjih razlik je ta, da se pri filtraciji uporablja filter ali pregradni material, ki ujame usedlino. Pri dekantiranju se filtri ne uporabljajo. To pomeni, da je filtracija lahko učinkovitejša, saj je mogoče pridobiti skoraj vso tekočino.
Druga razlika je v tem, da je za uspešno ločitev usedline na splošno potrebna določena stopnja usedanja, da se pretoči. Pri filtraciji pa, ker obstaja ovira, ni pomembno, ali sta usedlina in tekočina pomešana skupaj. To pomeni, da je filtracija morda lažja, lahko pa se izvede tudi hitreje.