Dawesov zakon, imenovan tudi Zakon o splošni dodelitvi, je bil zakon, ki ga je leta 1887 sprejela zvezna vlada Združenih držav, da bi uredila ozemlje Indijancev. Vladi omogoča, da prevzame določene rezerve v kolektivni lasti in jih razdeli na parcele v ločeni lasti. Ta zakon je povzročil ustanovitev Dawesovih zvitkov, ki jih je vlada uporabila za relativno popolno obračunavanje domačega prebivalstva na določenih območjih. Predlog zakona je bil izrecno namenjen pomoči Indijancem, da se asimilirajo v družbo.
Predlog zakona ne določa, na katere rezervacije zadeva. Namesto tega daje vladi pooblastilo, da z izvršilnim sklepom, pogodbo ali nadaljnjim aktom kongresa določi zemljišča za dodelitev. V praksi se zdi, da ima urad za indijske zadeve dokaj popoln nadzor nad procesom. Dawesov zakon izvzema tudi številna posebna plemena; vendar so bile mnoge od njih s poznejšimi spremembami vključene v njegovo pristojnost.
Dawesov zakon je bil ob sprejetju opisan kot dobronameren. Dejansko je bila javno oblikovana kot odgovor na Stoletje nečastivosti Helen Hunt Jackson, knjigo, ki opisuje različne krivice, storjene proti ameriškim Indijancem. Jackson je knjigo izdal leta 1881 in razdelil izvode po vsem kongresu.
Zakon naj bi pomagal Indijcem preživeti v sodobnem svetu in jih zaščitil pred belimi naseljenci, ki bi poskušali vdreti v njihovo zemljo. Ni presenetljivo, da jo sodobni zgodovinarji opisujejo kot večinoma slabo za ljudi, na katere je vplival. Razdelitev skupnega zemljišča na posamezne parcele je prekinila tradicionalni način življenja, ki se je vrtel okoli dejavnosti, kot je lov. Trdi se tudi, da je zakon razdelil zemljišča nepravično in ne glede na dobrobit prejemnikov.
Poročali so tudi o večji korupciji in zlorabah v Uradu za indijske zadeve. Študija, objavljena leta 1928, znana kot poročilo Meriam, je potrdila sume, da so bili prebivalci rezervata prikrajšani za najboljšo zemljo in so bili prisiljeni preseliti se na območja, kjer je bilo zelo težko preživeti. Glede na poročilo Meriam Dawesov zakon niti ni bil uspešen pri spodbujanju asimilacije.
Dawesov zakon je motil domačo kulturo tudi na druge načine. Z označevanjem zemljišč glede na družbeni status je vsilila model, podedovan iz evropskega družbenoekonomskega sistema. Na primer, ko je moške določil za vodje gospodinjstev, je ženskam odvzel status in moč, ki so jih nekoč imeli. V bistvu je spodbujal evropski pristop k zakonu in družini.