Inflacijski davek je znesek gospodarskega trpljenja, ki nastane, ko izvajanje neke vrste ekspanzivne denarne politike povzroči zmanjšanje vrednosti denarja in denarnih ustreznikov. Posledica tega stanja je skriti davek, ki dejansko zmanjšuje kupno moč potrošnikov, zlasti tistih, ki večji del svojih prihodkov ohranjajo v gotovini. Dokler se trg ne prilagodi novi politiki, ta kupna moč ostaja nekoliko umirjena in lahko povzroči težave številnim gospodinjstvom, zlasti tistim, ki so povezana z nižjimi in nižjimi srednjimi ekonomskimi razredi.
Izvajanje novih denarnih politik običajno poteka kot sredstvo za premikanje gospodarstva v smeri, za katero se pričakuje, da bo dolgoročno v najboljšem interesu vseh. V zgodnjih fazah te nove politike bodo nekatere gospodarske skupine verjetno bolj trpele kot druge. To trpljenje, opredeljeno kot inflacijski davek ali regresivni davek na potrošnjo, ni davek v smislu, da davčna agencija odmeri določen znesek, ki ga mora posredovati tej agenciji. Namesto tega inflacijski davek opisuje učinek nove politike na določene razrede potrošnikov, ki ugotovijo, da so njihova denarna sredstva obremenjena ali obdavčena zaradi nove gospodarske klime.
Inflacijski davek se ponavadi razvije, ko vlada uporabi proces, znan kot seignorage, da povzroči gospodarske spremembe. V tem scenariju bodo centralne banke povečale tiskanje bankovcev in izdale dodatne kredite kot prve korake za obrnitev neugodnega trenda v gospodarstvu. Ko se trg odzove na te spremembe, se začne pojavljati inflacija. Ta inflacija nato za določeno obdobje zmanjša kupno moč gotovine, dokler se ravni dohodka ne prilagodijo in se skupna kupna moč potrošnikov ne obnovi. Običajno je pozoren na to, kako se ta strategija uporablja, saj lahko predolgo nadaljevanje trenda povzroči ustvarjanje gospodarskih razmer, ki so slabše od stanja, ki ga je vlada poskušala obrniti.
Čeprav obstajajo izjeme, bodo potrošniki, ki se zanašajo na denar in denarna sredstva za obvladovanje gospodinjskih stroškov, najverjetneje močno prizadeti zaradi izvajanja nove politike. To običajno vključuje pomembne segmente potrošnikov, katerih dohodki se v mnogih zahodnih državah štejejo za nizek ali nižji srednji razred. Nasprotno pa se potrošniki v zgornjem srednjem in višjem ekonomskem razredu običajno manj zanašajo na denar in denarna sredstva za svojo ekonomsko stabilnost in nanje nova denarna politika ne prizadene tako močno, kar ima za posledico nižji inflacijski davek na njihovo kupno moč.