Davčna utaja se običajno razume kot dejanje, pri katerem se posameznik namerno odloči, da ne bo plačal dolgovane dohodnine. To dejanje neplačevanja davkov se lahko izvede tako, da se preprosto odloči, da ne bo vložil napovedi za dohodnino, ali se odloči, da v vloženo napoved ne vključi podatkov o obdavčljivem dohodku. V vseh primerih se to dejanje lahko šteje za goljufijo in običajno vključuje stroge kazni.
Medtem ko nekateri menijo, da je kakršna koli opustitev davčne napovedi davčna utaja, je pomembno vedeti, da je mogoče izpustiti postavko preprosto zato, ker so bili podatki spregledani pri vložitvi napovedi. Tako ima namen posameznika ključno vlogo pri ugotavljanju, ali je prišlo do davčne utaje. Če napoved ne vsebuje podatkov samo zato, ker je vlagatelj spregledal podatke, obstaja velika verjetnost, da bo davčna agencija vseeno naložila kakšno globo, vendar ne bo več ukrepalo.
Kadar pa se lahko dokaže, da je posameznik namenoma poskušal skriti podatke o dohodku, ki je bil odtegnjen, se lahko davčna agencija odloči, da na izpuščeni znesek naloži več kot zgolj globo za obresti. Vlagatelj je lahko podvržen strogim globam, povezanim z namerno nevložitvijo natančne davčne napovedi, ali pa se lahko sooči s kazenskim pregonom in nekaj časa, preživetim v zaporu zaradi namerne malomarnosti.
Davčna utaja se šteje za kaznivo dejanje in je pogosto razvrščena kot goljufija. Zaradi davčnih utaj trpijo vsi državljani, saj zakon onemogoča, da bi država zbirala sredstva za opravljanje osnovnih storitev prebivalstvu. Če se ta sredstva ne zberejo, je treba storitve omejevati in posledično nižjo kakovost življenja vseh občanov.
Osebe, ki ugotovijo napako pri obračunu davkov na prijavljeni dohodek ali opazijo, da je dohodek nehote izpuščen iz davčnega obračuna za dano obdobje, naj se obrnejo na davčno agencijo in poskrbijo za čimprejšnjo vložitev dopolnjene napovedi. To bo pripomoglo k zmanjšanju možnosti suma davčne utaje in omogočilo, da se zadeva reši, preden obresti postanejo pomembne.