Ustava Združenih držav Amerike določa vodilna načela, na katerih so bile ustanovljene Združene države Amerike. Medtem ko je ustava pokrivala impresivno količino podlage, je celo ustanovni oče vedel, da bo prihodnost verjetno zahtevala spremembe ustave, in je zato zagotovil mehanizem za napredno razmišljanje za spremembo ustave. Vprašanje obdavčitve je eno vprašanje, ki je, čeprav je omenjeno v ustavi, zahtevalo spremembo, da bi razjasnili vlogo davkov v Združenih državah. 16. amandma ustave se je imenoval “davčni amandma”, ker je končno razjasnil vprašanja glede pooblastil kongresa za uvedbo davkov in na kakšen način se ti davki lahko uvedejo.
Amandma o davku se glasi: »Kongres ima pooblastilo za določanje in pobiranje davkov na dohodek, ne glede na njihov vir, brez porazdelitve med več držav in brez upoštevanja kakršnega koli popisa ali popisovanja.« Davčni amandma, ratificiran leta 1913, je končno ustavil razpravo o tem, ali so davki na dohodek neposredni ali posredni davki in zato, ali jih je treba razdeliti med države ali ne. Pred ratifikacijo 16. amandmaja so se številni kongresni akti in zadeve vrhovnega sodišča osredotočale na vprašanje, ali so davki od dohodka neposredni ali posredni, z različnimi rezultati. Kongres je dokončno rešil vprašanje z ratifikacijo davčnega amandmaja.
Koncept dohodnine je bil prvotno uveden kot način zagotavljanja prihodkov državljanski vojni. Z vrsto davčnih aktov je bila določena pavšalna dohodnina od dohodka nad določenim pragom. Takrat so davki od dohodka veljali za posredne davke, zato je bila edina zahteva, da so bili naloženi geografsko enotno. Vendar pa je odločba vrhovnega sodišča v zadevi Pollock proti Farmers’ Loan & Trust Co. iz leta 1895 ugotovila, da so nekateri davki od dohodka dejansko neposredni davki in jih je treba »razporediti med več držav glede na število prebivalcev«. Po Pollocku je vir dohodka postal odločilni dejavnik, ali se davek šteje za neposredni ali posredni davek.
Zaradi zmede in polemik glede davkov na dohodek je bil davčni amandma uveden kot 16. amandma ustave leta 1909. Amandma je enkrat za vselej ustavil razpravo o tem, ali je treba upoštevati vir dohodka in ali so dohodnine neposredni ali posredni davki. Davčni amandma jasno navaja, da je ves dohodek posreden dohodek in ga zato ni treba razdeliti med države.