Dativ je slovnični primer, ki se uporablja za posredne predmete v mnogih jezikih. Najpogosteje posredni predmet sledi glagolu, kot je “dati”, in označuje osebo, za katero je nekaj narejeno ali ji je nekaj dano. V angleščini posredni predmet sledi glagolu in je pred neposrednim predmetom. V drugih jezikih sta lahko umestitev in funkcija besede v dativnem primeru bolj prilagodljiva.
Glagoli, ki lahko sprejmejo neposredne predmete, so znani kot “ditransitivni”, ker lahko sprejmejo neposredne in posredne predmete. Glagoli, ki pomenijo »dati« ali »poslati«, so najpogostejši ditransitivi, na primer »dam ti ključ«. V tem primeru je “vi” posredni predmet in “ključ” je neposredni predmet. Drugi glagoli lahko občasno vzamejo posredne predmete, na primer: “Jack bo Alexu napisal ček.” V tem primeru dativ označuje, za koga se kaj naredi.
Dativov ne smemo zamenjevati s predlognimi besednimi zvezami, ki lahko služijo istemu pomenskemu namenu. »George dostavi pico Elizabeti« nima posrednega predmeta, ker je »Elizabeti«, ki označuje, komu je bila pico dana, predlogna besedna zveza, ki prihaja za neposrednim predmetom. Ni v dativnem primeru. Stavek se lahko preoblikuje kot »George daje Elizabeth pico«, kar bi potem vseboval posredni predmet.
Slovničarji se ne strinjajo glede tega, ali ima angleščina pravi dativ. Strogo gledano, “madež” pomeni, da je beseda doživela nekakšno spremembo v morfologiji ali črkovanju, da bi označila njeno funkcijo v stavku. Po drugi strani se beseda v angleščini pokaže kot posredni predmet s svojo umestitvijo v stavek in ne z obliko same besede. Zaimki so občasno izjeme, na primer: “Komu si dal sladoled?” kjer se »kdo« spremeni v »kdo« zaradi svoje vloge posrednega objekta. Ker je »kdo« tudi oblika, ki se uporablja za neposredne predmete, pa nekateri slovničarji oba skupaj uvrščajo kot objektivni primer.
Dativi so veliko bolj pogosti in veliko bolj uporabni v latinščini kot v angleščini. Poleg uporabe v kot posrednega predmeta lahko dativ služi tudi enaki funkciji kot predložna fraza v angleščini. Na primer, stavek Bonum mihi videtur se prevaja kot “Zdi se mi dobro.” Dativ mihi je preveden »mene«, čeprav ni posredni predmet. Latinščina ima tudi dativ koristi, ki označuje, da je bilo nekaj storjeno za določeno osebo, na primer v Condo librem tibi ali: »Knjigo prinesem zate«. Druge uporabe za dativ v latinščini vključujejo dativ namena, dativ ločitve, dativ interesa in dativ posesti.
Nekateri slovničarji trdijo, da te alternativne rabe dativa v pregibnih jezikih dejansko sestavljajo ločene primere in da se pravi dativ uporablja samo za posredne predmete. Nekatere grške slovnice Koine na primer navajajo dativ, lokativ in instrumental, kjer imajo druge samo dativ. Oblika vseh treh primerov je enaka, funkcije pa so različne.