Črni seznam programske opreme je seznam programske opreme, ki jo določen program šteje za neprimerno. Programi različnih podjetij imajo različne črne liste, mnogi pa jih sploh nimajo. Če je v sistemu prisoten program s črne liste, lahko moteni program ne deluje pravilno ali pa podatke sporoči osrednjemu strežniku. Tako kot večina ukrepov za upravljanje digitalnih pravic (DRM) je črni seznam programske opreme podvržen kritikom številnih različnih skupin.
Črni seznam programske opreme je razmeroma preprost postopek. Programi bodo pregledali računalniški register nameščenih programov in iskali več različnih kosov programske opreme. Če se najde kateri od programov na črnem seznamu programske opreme, program izvede določen niz navodil. Običajno se skeniranje zgodi ob namestitvi, vendar nič ne preprečuje, da bi program pozneje občasno skeniral.
Obstaja več pogostih programov, ki jih najdete na črnem seznamu osnovne programske opreme. Programi, ki jih uporabljajo hekerji, kot so razmnoževalniki diskov, razhroščevalniki programske opreme ali ustvarjalci popravkov, so pogosti. Med temi seznami je tudi več programov za avtorstvo diskov, ki imajo možnost priklopa slik diskov na navidezne pogone. Prav ta zadnja skupina povzroča največ nenamernih pozitivnih rezultatov na črnem seznamu programske opreme, saj je tovrstna zapisljiva programska oprema zelo pogosta.
Ko se najde program na črnem seznamu, lahko program naredi veliko stvari. V mnogih primerih se program sploh ne bo namestil, ne da bi uporabniku navedel razlog. Nekateri programi se pravilno namestijo, vendar imajo zmanjšane funkcije, delujejo v poskusnem načinu ali se zrušijo pri izvajanju določenih funkcij. S povečanjem stalnih internetnih povezav bodo številni programi svoje ugotovitve posredovali centralnemu strežniku, ki jim bo dal posebna navodila za omejitve glede na program, ki se nahaja.
Kot pri mnogih metodah DRM, je črni seznam programske opreme doživel veliko polemik. V prvih dneh te tehnologije so bili lažno pozitivni rezultati velika težava. Uporabniki, ki so bili popolnoma zakoniti, bi pogosto izgubili dostop do programske opreme brez pojasnila, zakaj. Drugi uporabniki bi ugotovili, da bi programi, ki so bili vnaprej nameščeni v njihove računalnike, pustili oznake registra tudi po odstranitvi. Te oznake registra bi preprečile namestitev drugih programov zaradi preveč omejevalnega črnega seznama.
Po drugi strani črni seznam programske opreme le malo ustavi hekerje. Obstaja več načinov za izogibanje črnemu seznamu; namestitev programske opreme pri zagonu drugega operacijskega sistema, popravek programov s črne liste, da se spremenijo njihove številke različice, ali preprosto izvajanje ločenega programa, ki preprečuje, da bi črni seznam pregledal računalnik. Posledično je običajno, da črna lista programske opreme škodi zakonitim uporabnikom in ne ustavi nezakonite.