Območje proksimalnega razvoja je ključni del izobraževalne teorije, ki poudarja proces učenja v otroštvu pod vodstvom učitelja ali druge sposobne odrasle osebe. Ta teorija razčlenjuje vse znanje na tri preprosta področja: informacije, ki jih študent pozna in stvari, ki jih lahko že naredi sam, naloge in informacije, ki so precej zunaj obsega tega, kar študent lahko naredi, in tiste stvari, ki bi jih študent lahko naredil. ali se učijo s pomočjo učitelja. Območje bližnjega razvoja je to tretje področje, ki je sestavljeno iz informacij in nalog, ki jih učenec lahko doseže s pomočjo učitelja ali izobražene odrasle osebe.
Kot izobraževalni koncept je območje bližnjega razvoja zasnoval in sprva zagovarjal ruski psiholog po imenu Lev Vygotsky. Ta koncept je razvil v prizadevanju, da bi zmanjšal osredotočenost na standardizirano, ciljno usmerjeno testiranje v korist testiranja, ki se osredotoča na reševanje problemov, ki vključujejo težave, ki jih študent lahko reši sam, in nekatere, ki zahtevajo pomoč učitelja. Območje proksimalnega razvoja se lahko učinkovito uporablja v številnih različnih učnih stilih in pedagogikah. Običajno se zanaša na učitelja kot moderatorja učenja, ki sodeluje s študentom, da bi razvil razumevanje vse bolj zapletenih nalog.
Preprost primer območja bližnjega razvoja glede na to, kako se otroci učijo, bi bila vrsta matematičnega problema, ki bi ga otrok lahko rešil na določeni ravni. Če je učenec razumel osnovne matematične funkcije, kot sta seštevanje in množenje, bi moral biti sposoben rešiti preprost problem z uporabo teh funkcij brez pomoči učitelja. Znotraj območja proksimalnega razvoja so lahko težave, ki vključujejo te funkcije v več korakih, ali preprost problem, ki nadomesti števila s spremenljivkami. Izven te cone pa bi bili kompleksni problemi, ki uporabljajo trigonometrijo in različne matematične koncepte, ki se jih študent še ni začel učiti.
Območje bližnjega razvoja lahko učitelji uporabijo za boljše razumevanje, kako izzvati učence in vedeti, kakšno pomoč jim je treba zagotoviti. Ko učenec reši dovolj težav s pomočjo učitelja, bi se morale tovrstne težave premakniti v področje nalog, ki jih lahko opravi brez pomoči. Na tej točki se cona bližnjega razvoja premakne navzven in nekatere naloge oziroma informacije, ki so bile prej nedosegljive, postanejo učencu s pomočjo učitelja na dosegu. Ta proces gradnje učenja za učenca z odvzemom podpore za težave, ko postanejo lažji, in zagotavljanjem nove podpore za težje težave, je splošno znan kot »odri«.