Celakant je riba z režnjami plavuti, po obliki podobna predniku vseh kopenskih vretenčarjev. To je bila koelakantu podobna riba, ki je prvotno razvila noge in začela hoditi po kopnem pred 360 milijoni let. Domnevali so, da so celikant izumrli vsaj 100 milijonov let, našli pa so jih le v obliki fosilov, dokler leta 1938 v bližini Komorskih otokov, ob vzhodni obali Afrike, niso našli živega primerka, kar je povzročilo mednarodno senzacijo. Beseda, ki opisuje skupino, za katero so domnevali, da je izumrla, a so jo pozneje odkrili živo, je »Lazarov takson«.
Celakant je velika riba, ki tehta povprečno 176 funtov (80 kg) in meri kar 6.5 ft (2 m). S preučevanjem njihovih ušesnih kosti znanstveniki vedo, da so celokanti dolgoživi – nekateri živijo tudi od 80 do 100 let. Obstaja afriška vrsta, ki je temno modre barve, ki ji pomaga pri kamuflaži, in indonezijska vrsta, ki je rjava. Celakanti imajo izredno občutljive oči in hodijo na lov le ponoči. Preostanek dneva počivajo globoko v vodnem stolpcu in živijo na globinah do 2,300 m (700 ft) pod vodo, čeprav običajno ostanejo na približno 295 do 656 čevljev (90 do 200 m).
Celakanti so oportunistični in prilagodljivi hranilci, lovijo jegulje, sipe, lignje, male morske pse in druge ribe. Del njihovega evolucijskega uspeha izvira iz njihove sposobnosti, da se spustijo v črne globine in po mili volji ustavijo svoj metabolizem ter zaidejo v nekakšno hibernacijo. Domneva se, da je celikant v bolj ali manj sedanji obliki obstajal že 100 milijonov let. Najbližji živi sorodnik celikanta je avstralska pljučna riba, ki je bila prej riba, ki je bila najtesneje povezana s prednikom vseh tetrapodov.
Celakanti naj bi bili predstavniki najstarejše žive linije čeljustnih živali. Za bolj primitivne ribe velja, da so izumrle. Celakanti so zaradi svojega prazgodovinskega videza in redkosti simbol starodavnega življenja. Ujetih jih je bilo le nekaj sto in veljajo za kritično ogroženo vrsto.