Civilni tožnik je stranka, ki vloži tožbo v civilni tožbi. V takih primerih tožnik običajno vloži tožbo proti posamezniku, družbi ali vladi zaradi domnevne kršitve. Civilni tožnik zahteva odškodnino za pritožbe, bodisi v obliki ali denarju, blagu ali pravni ureditvi, kot je odredba. To se razlikuje od kazenske zadeve, v kateri država ali druga lokalna oblast nastopa kot tožilec v imenu žrtev kaznivega dejanja.
Pritožba, ki jo vloži civilni tožnik, ima za posledico civilno tožbo le, če je spor mogoče rešiti zasebno in brez kazenske ovadbe. Civilni tožnik je stranka, ki obtožuje, medtem ko je tožena stranka obtožena stranka. Tožnik je zasebni subjekt – posameznik, zasebno podjetje ali neprofitna organizacija. Tožena stranka v civilni zadevi je običajno drug zasebni subjekt – drug posameznik, podjetje ali neprofitna organizacija.
V nekaterih primerih je lahko državna, lokalna ali nacionalna vlada tožena stranka v civilni tožbi. Primere, v katerih je državna oseba civilni toženec, zaznamujejo spori, v katerih je vladni zakon ali postopek morda oškodoval osebo ali podjetje, vendar ne na kazenski način, niti nujno na način, ki bi prizadel celotno prebivalstvo. Včasih pa se civilne tožbe zoper vladne subjekte pritožijo in pridejo do višjih sodnih sistemov.
Glede na državo lahko primeri potekajo vse do nacionalnega sodnega sistema po pritožbi, kjer lahko odločitev dejansko prizadene splošno populacijo. Eden od znanih primerov tega je ameriški primer Roe proti Wadeu, ki je bila civilna tožba, ki jo je Norma McCorvey – pod vzdevkom Jane Roe – vložila proti zvezni državi Teksas leta 1973. McCorvey je iskal pravico do splava. Zadeva je v pritožbi šla vse do vrhovnega sodišča Združenih držav. Odločitev vrhovnega sodišča v prid Roe je vzpostavila nacionalni precedens, ki je vsem ženskam podelil pravico, da poiščejo splav.
Javna vlada je včasih lahko tudi civilni tožnik. Če ima na primer časopis občutljivo gradivo, ki ga vlada ne želi objaviti, lahko vlada vloži civilno tožbo, da bi pridobila začasno odredbo. V tem primeru mora vlada vložiti civilno tožbo; kazenska tožba bi bila neprimerna, saj časopis z objavo gradiv ne dela nič kaznivega. Nato mora sodnik ali porota, ki vodi zadevo, odločiti, ali ima vlada upravičen razlog za zamudo z objavo.