Christkind je nadomestna božična figura, ki jo je razvil cerkveni reformator Martin Luther v 16. stoletju. Ena trditev Lutra in drugih, ki so poskušali spremeniti katolištvo, je bila, da je molitev svetnikom oblika malikovanja in je zato na mnogih mestih v Svetem pismu strogo prepovedana. Tradicija čakanja, da pride sveti Nikolaj in prinese božična darila, v luteranskem nauku ne bi ustrezala, in Luther je namesto tega naročil svojim privržencem, naj pričakujejo Kristusov prihod.
Christkind, kar pomeni otrok Kristus, je predstavitev Jezusa kot otroka, ne dojenčka. Zgodnje oblike te figure so prikazovale mladega svetlolasega otroka s krili. Tradicije so razširile vlogo Christkind v nekaterih delih Nemčije, Avstrije in drugih bližnjih držav, zdaj pa lahko lokalna mesta med božičnim časom za nekaj tednov izvolijo najstnico, ki bo igrala otroka Kristusa. Kar se je začelo kot nekoliko starejša različica Jezusa, je postala krilata plavolasa najstnica, običajno oblečena v belo in zlato.
Ta figura ima veliko skupnega z Božičkom in prinaša darila na božični večer. Glavna razlika v mislih, zlasti v zgodnjih časih, je bila ideja, da je ta figura upodobitev Kristusa. Poudarek je bil na tem, da je Jezus Kristus tisti, po katerem prihaja vse dobro, vsekakor pa ne svetnik ali kakšna posvetna različica Božička. Božiček in vse njegove manifestacije še nikoli niso povsem odšle, ime Kris Kringle pa dejansko izhaja iz Christkind.
Angelski simbol je bil od konca druge svetovne vojne še posebej obujen v mestu Nürnberg v Nemčiji. Od te točke naprej so bile različne christkinder upodobljene kot najstnice. Ena tradicija, ki sega stoletja nazaj, je christkindlesmarkt, božični trg, ki se vsako leto odvija v različnih mestih, kjer se prodaja ogromno božičnih pripomočkov in igrač. Te tržnice so še posebej priljubljene in veliko ljudi pride poskusiti hrano in pijačo ter nakupovati za sezono.
Na takšnih trgih je lahko prisotna izvoljena Christkind, odrasli in otroci pa jo lahko obiščejo tako. Od druge svetovne vojne ni le predstavljala Kristusovega otroka, ampak je bila tudi simbol upanja po velikem uničenju. Poleg tega se zavzema za zelo oseben odnos, ki ga ima lahko vsak posameznik z Jezusom Kristusom.
Še vedno se nadaljujejo polemike o uporabi Božička (Sv. Nik) ali drugih figur. Nekatera mesta v državah, ki pričakujejo Christkind, so vznemirjena, ko se razglasijo različne predstavitve Božička. Drugi dovoljujejo, da obe figuri obstajata skupaj, pri čemer ima vsaka v božičnem času simbolni pomen.