Cenzor je nekdo, ki ima pooblastilo za nadzor informacij tako, da odstrani ali zatre tisto, kar se šteje za sporno. Gradivo, ki je cenzurirano, je lahko moralno problematično, politično nekorektno, nevarno za nacionalno varnost ali sporno iz drugih razlogov, ki so lahko javni in navedeni ali zasebni in nenavedeni.
Beseda cenzor izvira iz starega Rima, kjer sta bila dva sodnika zadolžena za registracijo državljanov in njihovega premoženja – s pripadajočimi nalogami, kot je obdavčitev, kasneje pa sta v svoj pristojnost dodala še nadzor javne morale. Urad cenzorja je bil prvič ustanovljen leta 443 pred našim štetjem in končal leta 22 pred našim štetjem, ko je cesar prevzel njihovo oblast.
Rim pa ni bil edina civilizacija s cenzorsko pisarno. Na Kitajskem v dinastijah Qin in Han od leta 221 pr.n.št. do leta 220 našega štetja je bila cenzorju dodeljena naloga, da preuči cesarja. Kasneje je urad deloval v imenu cesarja in iskal uradno korupcijo in slabo vodeno vlado. Sčasoma je urad postal vladni urad z veliko razširjenimi pooblastili, vendar še vedno s pogledom na vlado in ne na ljudi. Z strmoglavljenjem dinastije Qin leta 1911 se je na Kitajskem končala vloga cenzorja.
Podobna vloga je bila ustvarjena v nekaterih drugih vzhodnoazijskih državah, ki so se opirale na kitajski sistem kot vzor. Tako korejska vlada kot japonska vlada sta imeli cenzorski sistem. Tudi druga društva so imela cenzorje.
V veri je vloga cenzorja v Rimskokatoliški cerkvi dobro znana. Dela, ki so povezana s Svetim pismom ali so na nek način povezana z religijo, teologijo ali drugimi tesno povezanimi temami, pregleda cenzor, ki je pooblaščen, da poda nihil obstat – sodbo, da »nič ne ovira« dela pri objavi. Delo nato škof podeli imprimatur
V Združenih državah Amerike prva sprememba, načelo akademske svobode in zakon o svobodi informacij pogosto ščitijo številne dejavnosti pred cenzuro. Kljub temu so nekatere agencije in posamezniki pooblaščeni za cenzuro v posebnih in omejenih situacijah.
Tukaj je nekaj primerov. Vojska lahko cenzurira sporočanje tajnih vojaških informacij; Zvezna komisija za komunikacije lahko cenzurira radijske in televizijske prenose, ki so ocenjeni kot nespodobni; šole lahko nadzorujejo določene vrste vsebin v časopisih, ki jih izdajajo dijaki s svojim financiranjem in pod njihovim okriljem; ljudi, ki neodgovorno uporabljajo govor za obrekovanje, obrekovanje ali klevetanje drugih, je mogoče tožiti, kar dejansko cenzurira določene vrste govora.