Čembalo je strunsko glasbilo s klaviaturami, ki se od klavikorda in klavirja razlikuje po tem, da trga in ne udarja po strunah. Včasih se ime čembalo uporablja tako za spinet in virginal kot tudi za čembalo. Prva znana omemba inštrumenta se je pojavila leta 1397 in je postal pomemben solo instrument, uporabljal pa se je tudi v komorni, orkestralni glasbi in operi.
Ker se zvok proizvaja z drugačnim mehanizmom, puljenjem plektra, ni presenetljivo, da je zvok čembala precej drugačen od klavirja. Prvič, čembalo ima lahko dve klaviaturi ali priročniku in ne eno, kot ima klavir. Drugič, čembalo ima manjši razpon, tipični sodobni instrumenti imajo pet oktav od F1 do F6, do razpona sedem plus oktav klavirja, A0-C8. Poleg tega je maksimalna dinamika čembala mehkejša od klavirske – zaradi česar so krescende, dekrescende in poudarki nemogoči – in njegove note imajo zelo malo vzdržljivosti.
Če ima čembalo dva priročnika, ima zgornji priročnik dva niza strun, spodnji pa tri sklope strun. Zaustavitve ali registri se uporabljajo za spreminjanje nizov strun, bodisi s pomočjo vzvoda, gumba ali nožnega pedala. Spojka povezuje priročnike, tako da igranje spodnjega vklopi tudi zgornje. Zgornji priročnik je opremljen z dušilcem, ki ob uporabi spremeni kakovost zvoka in mu daje zvok kot kitara.
V renesansi in baroku je bilo čembalo na vrhuncu. Znani favoriti so Brandenburški koncerti Johanna Sebastiana Bacha, pa tudi dela Antonina Vivaldija, Arcangela Corellija, Françoisa Couperina, Henryja Purcella, Georga Friedericha Handla, Jean-Philippa Rameauja in Domenica Scarlattija.
Nakup čembala nastopa v filmu Ripleyjeva igra, medtem ko je čembalo eden od inštrumentov v zvočnih posnetkih za Kraljico Alexandra Desplata, The Screaming Woman Johna Williamsa in Harry Potter and the Chamber of Secrets. Znani čembalisti so Anssi Mattila, Zuzana Ruzickova, Wanda Landowska in Trevor Pinnock.