Celuloid je material, izdelan s plastificiranjem nitroceluloze s pomočjo kafre. Ta snov je bila prvič izumljena v 1800-ih kot nadomestek za slonovino in kost, njena uporaba pa se je pozneje močno razširila, morda najbolj v svet filma. Do petdesetih let prejšnjega stoletja pa so pomanjkljivosti celuloida povzročile splošen upad trga materiala, danes pa ga je težko najti.
Nitroceluloza nastane z izpostavljenostjo celuloze nitriranemu sredstvu. Ko je plastificiran s kafro, je nastali material zelo enostaven za oblikovanje, oblikovanje in rokovanje. Vendar pa ima zelo izrazito slabost: je zelo vnetljiv. Celuloid je tako vnetljiv, da bo še naprej gorel, tudi če ga potopimo v vodo, zaradi česar je resna požarna nevarnost, kot si lahko predstavljamo. Prav tako ni zelo svetlobno stabilen, hitro propada, ko je izpostavljen svetlobi.
Čeprav je vnetljiv, je celuloid tudi izjemno vzdržljiv, zaradi česar je uporaben za širok spekter nalog. V steznikih, na primer, bi lahko material pomagal obdržati obliko brez rjavenja, kot je bilo v primeru kovinskih opornikov, prožnost celuloida pa je uporabniku omogočala tudi nekaj svobode gibanja. Celuloid so za kratek čas celo uporabljali za izdelavo zelo trpežnih oblačil, čeprav je nekaj nesrečnih nesreč to prakso hitro ustavilo.
Ta snov se je najprej tržila kot parkesin in kasneje kot ksilonit. Izraz “celuloid” je bil prvotno blagovna znamka, ki je bila ukinjena leta 1869, vendar se je zaradi razredčitve blagovne znamke začel uporabljati bolj splošno za sklicevanje na plastificirano nitrocelulozo, ne pa na specifično blagovno znamko tega izdelka. Prvotno je bil celuloid uporabljen za izdelavo stvari, kot so ostanki za steznike, žoge za bazen in številne druge predmete, ki so bili nekoč narejeni iz kosti; ko je bil uresničen njegov potencial fotografskega filma, se je proizvodnja celuloida močno razširila.
Že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja so filme producirali na celuloidu. Takrat se je to izkazalo za precej nevarno, saj so se požari v projekcijskih sobah vneli zlahka in jih je bilo težko pogasiti. Če pogledamo nazaj, je bila velika škoda tudi razširjena uporaba celuloida, saj film s časom porumeni in poči, posledično pa je bilo veliko odličnih filmov izgubljenih v zgodovini. Danes se za izdelavo filma uporabljata acetat in poliester, vendar ima celuloid še vedno ikonično mesto v filmskem svetu, zahvaljujoč svoji vlogi v zgodnji filmski produkciji.