Biomehanika celic se nanaša na mehansko funkcijo celic v smislu biologije. Biomehanika je interdisciplinarno področje stalnih raziskav, ki se osredotoča na mehanistično vedenje celic in biološke vplive, povezane s tem vedenjem. Študij biomehanike celic se opira na discipline strojništva, biokemije ter anatomije in fiziologije.
Temeljne raziskave v biomehaniki celice vključujejo strukturo, organizacijo in druge predvsem fizične lastnosti delovanja celic. Namen biomehanike je nadaljevati razumevanje normalne fiziologije in fiziologije bolezni na celični ravni. Znanstveniki, ki so specializirani za biomehaniko celic, so razvili orodja z uporabo mikrofabrikacije ter inovativnih procesov nanoznanosti in bioinženiringa. Ta orodja omogočajo znanstvenikom, da zbirajo in preučujejo vzorce celic in beljakovin na molekularni ravni. Ta pristop se osredotoča na majhne dele večjega delujočega sistema, kar je bistvo celične biomehanike.
Celična biomehanika se imenuje tudi biomehanika ali mehanobiologija; vsi so izrazi, ki odražajo interdisciplinarnost te specializacije. S preučevanjem mehanskih lastnosti celic, povezanih z boleznimi, kot so bolezni srca in ožilja in rak, bodo raziskovalci morda lahko našli zdravljenje in zdravila za sicer usodne bolezni. Te lastnosti vključujejo biofizične sile, lepilne lastnosti in prostorsko organizacijo. Na primer, tekoče komponente celice so povezane z membranskim stresom, prepustnostjo in izražanjem genov. Znanstveniki uporabljajo biomehaniko, da bi identificirali način za preučevanje celičnega vedenja v večjem obsegu, v smislu tkiv in organov, ki jih prizadene bolezen.
Celice so gradniki življenja in veriga biokemičnih reakcij je ključnega pomena za pravilno delovanje normalnih bioloških procesov. Te reakcije se pogosto pojavijo znotraj celične stene pod zelo specifičnimi pogoji. Ko se celično okolje ali celična biomehanika na nek način spremeni, lahko rezultat na zdravih celicah povzroči hipertenzijo, možgansko kap in številne druge zdravstvene težave. Vse normalne telesne funkcije – kot so celjenje, otekanje in sproščanje hormonov – vključujejo vlogo celic. Potreba po razumevanju, kako se te stvari zgodijo, ne le zakaj ali kdaj se zgodijo, je tisto, kar želi celična biomehanika doseči.
Biomehanske meritve celic so bile pridobljene s široko paleto metodologij, od dinamike tekočin do signalne transdukcije. Sama biomehanska analiza je doživela širok spekter napredkov in uporab, vključno s človeško kinetiko in atletskim treningom. Osnovni pristop ostaja enak; biomehanska analiza zajame fizične meritve, povezane z gibanjem, in podatke poveže ali pripiše biološkim procesom.