Casus belli je latinska fraza, ki dobesedno pomeni »priložnost za vojno«. Pogosto se prevaja kot “vzrok za vojno” ali “primer za vojno” in se uporablja za opis incidenta, ki postane katalizator vojaškega spopada. Splošno pravilo je, da mora država mednarodni skupnosti zagotoviti casus belli, preden začne vojno z drugim narodom, in če država pričakuje, da bo poklicala pomoč zaveznikov, je tak vzrok kritičen. Na enak način se uporablja tudi izraz “casus bellum”.
V nekaterih primerih je lahko casus belli incident, ki neposredno izzove vojno, kot je preventivni napad ali invazija. V tem primeru mednarodna skupnost pogosto podpira konflikt z argumentom, da se mora narod braniti, ko je ogrožen. V drugih primerih je vzrok lahko pretveza ali opravičilo za vojno, v tem primeru pa so razlogi za vojno lahko nekoliko bolj motni in narod lahko težko prepriča mednarodno skupnost, da so njegova dejanja primerna.
Klasičen primer casus belli je bil atentat na nadvojvodo Ferdinanda leta 1914, ki je Avstro-Ogrsko izzval v vojno proti Srbiji, sčasoma pa je v vojno potegnil tudi velik del Evrope in sprožil prvo svetovno vojno. Drugo je bilo japonsko bombardiranje ameriškega pristanišča Pearl Harbor leta 1941, ki je izzvalo ZDA, da so napovedale vojno Japonski in s tem silam osi.
V sorodnem konceptu, casus foederis, narod uporablja casus belli kot utemeljitev, da prosi za pomoč zaveznike. Casus foederies zahteva obstoječi sporazum ali pogodbo med dvema zaveznikoma. Ko so bile Združene države napadene leta 2001, se je na primer Organizacija Severnoatlantske pogodbe (NATO) sklicevala na 5. člen, ki pravi, da se napad na katero koli članico šteje za napad na vse. Nato bi lahko ponudili pomoč, saj so imele Združene države jasen casus belli v obliki terorističnih napadov, za katere se je zdelo, da so povezani z Afganistanom.
Razlog za vojno ni vedno jasen in včasih se z njo močno manipulira. Okoliščine v zvezi z incidentom v Tonkinskem zalivu, ki so ga na primer uporabile Združene države kot opravičilo za vietnamsko vojno, so na primer retrospektivno podvomile v zgodovine, ki so domnevale, da je bila situacija morda umetno ustvarjena za manipulacijo ameriške javnosti. V drugih primerih je imela država jasen casus belli in se je odločila, da bo situacijo poskušala rešiti z mirovnimi pogovori in pogajanji, pristop, za katerega mnogi menijo, da je boljši od streljanja in postavljanja vprašanj pozneje.