Med razpravo v ameriškem senatu lahko senator, ko se uveljavi zaprtje ali če senat deluje v skladu s sporazumom o soglasnem soglasju, spregovori le, če drugi senator da čas. Na splošno so edini senatorji, ki lahko dajo čas, upravniki nadstropja za predlog zakona. Vendar pa včasih senator, ki mu je bila dana možnost govora, prepusti čas drugemu senatorju, če tega časa ni v celoti izkoristil.
Da bi prepustil čas, senator izjavi, da daje čas predsedniku senata. Na tej točki lahko senator prepusti čas kateremu koli senatorju, ki ga izbere. V večini primerov bi bil to verjetno senator, ki je pripravljen podpreti argument popustljivega senatorja.
Obstaja več situacij, v katerih bi se lahko senator počutil prisiljenega dati čas. Včasih si lahko senator privošči čas preprosto zato, ker želi dobiti odgovor na vprašanje. V drugih primerih bi senator lahko pustil čas preprosto zato, ker je treba prevzeti druge posle. Senator lahko tudi da čas, da omogoči drugemu senatorju, da poda izjavo. V tem zadnjem primeru si senator ne more povrniti časa, ki ga je prepustil.
Vendar pa senatorju, ki prejme čas, da poda izjavo, ni treba uporabiti vsega tega časa. V teh primerih lahko senator prepusti čas vodji etaže ali drugemu senatorju. Običajno senator vrne svoj čas senatorju, ki mu je sprva dal dovoljenje za govor.
Poleg pravil o sporazumu o soglasnem soglasju je lahko pri sklicevanju na zaprtje pomemben tudi čas umika. Cloture omejuje celotno razpravo na 30 ur in noben senator ne more govoriti več kot eno uro. Če pa senator ne izkoristi svojega časa, lahko ta senator prepusti čas drugemu senatorju, kar se običajno prepusti vodji etaže ali vodji stranke v njihovi politični stranki. Takrat ga lahko senator, ki prejme čas, uporabi za podajanje pripomb ali pa ga v celoti ali del preda drugemu senatorju.