Karmustin je zdravilo za kemoterapijo, ki se uporablja za zdravljenje multiplega mieloma, Hodgkinove bolezni, ne-Hodgkinovih limfomov in možganskih tumorjev z motenjem rasti celic. Aplicira se intravensko ali da se v votlino, ki nastane pri ekstrakciji možganskega tumorja. Neželeni učinki karmustina so ostri in razširjeni.
To zdravilo za kemoterapijo deluje kot alkilirno sredstvo, ki zasidra alkilno kemično skupino na DNK celic, da prepreči rast celic. Alkilacijska sredstva napadajo vse celice, vendar so rakave celice, ki se hitreje razmnožujejo in so manj sposobne popraviti poškodbe DNK, bolj dovzetne za karmustin kot zdrave celice. Cilj za onkologe in bolnike je, da bodo v kemoterapevtski vojni končno prevladale zdrave celice in da bodo vse rakave celice propadle. Carmustin se uporablja za zdravljenje multiplega mieloma, Hodgkinove bolezni, ne-Hodgkinovih limfomov in možganskih tumorjev.
Neželeni učinki se razlikujejo za vsako obliko karmustina. Pri intravenskem dajanju se običajno nekaj ur po dajanju zdravila pojavijo dokaj močni občutki slabosti z bruhanjem. Za preprečevanje ali zmanjšanje tega stranskega učinka se običajno pred zdravljenjem dajejo antiemetiki.
Intravenski karmustin lahko povzroči tudi od odmerka odvisno strašljivost pljuč, višji odmerki pa povzročijo slabše brazgotinjenje. Te pljučne težave se lahko pojavijo mesece ali leta po zdravljenju. Pojavijo se lahko tudi znaki okvare jeter, kot so povišane transaminaze, alkalna fosfataza in bilirubin. Poškodbe ledvic, za katere je značilno povečanje sečnine, kreatinina in snovi, ki vsebujejo dušik v krvi, se najpogosteje pojavijo pri bolnikih, ki prejemajo velike odmerke, in le občasno pri bolnikih, ki prejemajo majhne odmerke.
To zdravilo lahko povzroči tudi hudo zastrupitev krvi z zaviranjem proizvodnje rdečih in belih krvnih celic ter trombocitov, če ga dajemo intravensko. Hematološke učinke običajno opazimo nekaj tednov po prvem zdravljenju. Tedenske krvne preiskave se običajno uporabljajo za spremljanje hematoloških učinkov tega kemoterapevtskega sredstva, odmerek zdravila pa se prilagodi, če je hematološka supresija prevelika. Pacientom svetujemo, naj bodo izredno previdni, da bi zmanjšali tveganje za splošne okužbe v tem oslabljenem stanju.
Pri vstavitvi v tumorsko votlino je zdravilo bolj koncentrirano in lokalizirano, zato so stranski učinki te oblike zdravila nekoliko manjši kot pri intravenski, bolj sistemski obliki karmustina. Neželeni učinki vključujejo epileptične napade, možganski edem ter težave z govorom in gibanjem. Ta oblika zdravljenja ima tudi tveganje za moteno celjenje ran in uhajanje likvorja. Obstaja tudi nevarnost okužbe možganov. Približno 1 % do 3 % bolnikov, ki prejemajo to obliko zdravljenja, kaže enake neželene učinke kot pri intravenski aplikaciji zdravila.