Poznana tudi kot stopnja kapitalizacije, je zgornja stopnja diskontna ocena, ki se uporablja za določitev trenutne ali sedanje vrednosti akumuliranih sredstev, ki bodo ustvarila prihodnji dobiček. Zgornja stopnja, ki se uporablja tako pri projekciji prihodkov za podjetje v določenem časovnem obdobju kot pri ocenjevanju stopnje donosa na hipoteko, se običajno izračuna, da se davki na dobiček izvlečejo iz čistega dobička. Stopnja zgornje meje se običajno določi tako, da se čisti poslovni dohodek, povezan s podjetjem, deli s tržno vrednostjo pomnoženo sto.
Izračun trenutne zgornje meje je odličen način za zagotovitev, da podjetje ali naložba dejansko še naprej prinaša donos. V najboljših okoliščinah je upanje, da bo mejna stopnja pokazala relativno netvegano donosnost in morda celo premijo sčasoma. Zgornja meja pa se lahko uporabi tudi kot kazalnik, da ima naložba nekaj potencialnih težav. Če zgornja stopnja ne kaže stopnje donosa, ki se šteje za pravično, se lahko vlagatelj odloči, da prenese naložbo in poišče drugo priložnost.
Podjetju lahko koristi tudi izračun zgornje meje. Če stopnja zgornje meje ne kaže močne uspešnosti, lahko lastniki in upravitelji korporacije preučijo vpletene dejavnike. To lahko vodi do pomembnih sprememb, ki lahko korporaciji pomagajo izboljšati dobiček in s tem vpliva na čisti dobiček iz poslovanja. Izboljšana učinkovitost bo pripomogla tudi k splošni tržni vrednosti podjetja.
Kot preprosto razmerje, ki se uporablja za izdelavo ocene vrednosti subjektov, ki ustvarjajo prihodek, je stopnja zgornje meje dragocena kot sredstvo za pomoč podjetju pri izboljšanju končnega rezultata. Hkrati je zgornja meja za vlagatelja odličen vir informacij, ki omogoča prepoznavanje priložnosti, ki prinašajo manjše tveganje za kapitalsko naložbo.