Bubble pomnilnik je vrsta računalniškega pomnilnika, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izumil Andrew Bobeck. Je nehlapna, kar pomeni, da so podatki shranjeni tudi, ko je računalnik izklopljen. Domene ali “mehurčki”, proizvedeni na magnetnem filmu, lahko shranjujejo bite podatkov. Na splošno je en podatkovni bit dodeljen enemu oblačku.
Poleg magnetnega filma so enote mehurčkastega pomnilnika sestavljene tudi iz dveh trajnih magnetov, ki vmes vstavita magnetne tuljave in elektrode. Magnetni ščit obdaja vse elemente, vendar na eni strani izpostavlja več magnetnih konektorjev. Če uporabnik priključi enoto na vir napajanja, lahko magneti v notranjosti ustvarijo drobne mehurčke na filmu in shranijo koščke pomnilnika. Mehurčki so razporejeni po vzorcu, ki sledi binarnemu sistemu. En mehurček predstavlja binarno številko ena, odsotnost mehurčka pa pomeni nič.
Več podjetij je proizvedlo in tržilo tehnologijo mehurčkastega pomnilnika v poskusu zamenjave trdih diskov. Intel, Fujitsu, Rockwell in Texas so izdelali svoje modele teh pomnilniških enot. Enote so bile sprva ugodne, ker so snemljive in zelo odporne na različne elemente, kot so temperature, vlaga in sevanje. Kmalu je bilo ugotovljeno, da porabijo toliko energije samo za aktiviranje mehurčkov in zahtevajo bolj zapleten operacijski sistem v primerjavi s trdim diskom. Stroški izdelave so bili tudi dražji od konkurenčnega trdega diska.
Pomnilniške enote mehurčkov so bile tudi preveč obsežne; bile so nekoliko manjše od velikosti navadne škatle vžigalic, a debelejše in težje. Imeli so tudi nižje hitrosti delovanja in niso imeli možnosti naključnega dostopa. Do zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja je tehnologija trdih diskov postala naprednejša in prodajna cena je postala cenejša, tako da je bila proizvodnja mehurčkov pomnilnika ustavljena.
Medtem ko sistem mehurčkov ni postal priljubljen v sodobnih računalnikih in pripomočkih, je zrasel na področju »robnih« tovarniških strojev, predvsem zaradi svoje fizične odpornosti in nehlapne kakovosti. Začasno so ga uporabljali tudi v video igrah, v katerih je mogoče snemati pomnilniške kartuše in jih zamenjati za izdelavo iger. Zaradi svoje trdnosti je bil tudi po ustavitvi proizvodnje dal prednost vojaški uporabi. Vendar pa je razvoj drugih nehlapnih pomnilniških enot, kot so zgoščenke in ključi za univerzalno serijsko vodilo (USB), otežil ponovno pojavljanje mehurčkovega pomnilnika. Manjše velikosti sodobnejših naprav, da ne omenjamo večje kapacitete pomnilnika, so pripomogle tudi k zastarelosti sistema mehurčkov.