Britanska knjižnica je nacionalna deponirana pravna knjižnica za Združeno kraljestvo. Kot taka prejme kopijo vsakega predmeta, objavljenega v Združenem kraljestvu in Republiki Irski. Odprto za javnost, je knjižnico prvič odobrila vlada leta 1972, vendar se je v sedanji stavbi odprla šele leta 1997. Stavba knjižnice stoji poleg železniške postaje St. Pancras v središču Londona, s specializiranimi podružnicami v Boston Spa in Colindale.
Sir Colin St. John Wilson je bil arhitekt stavbe. Pod njegovim vodstvom je bila stavba dokončana z nizkim profilom, da ne bi zakrili pogleda na postajo St. Pancras. Tudi stavba knjižnice je bila zgrajena iz iste opeke kot postaja, tako da se barve obeh stavb usklajujejo.
Kot največja stavba, dokončana v državi v 20. stoletju, ima Britanska knjižnica več kot 133,950 kvadratnih metrov (približno 112,000 kvadratnih metrov) površine. Od 14 nadstropij jih je pet pod zemljo, najnižje pa je skoraj 75 čevljev (približno 23 m) pod površjem. Pričakuje se, da bo podzemno nadzorovano skladiščno središče za štirikrat podaljšalo življenjsko dobo tam shranjenih predmetov.
Poleg tiskanih knjig, časopisov in revij ima knjižnica obsežno zbirko pisnih rokopisov, umetniških del ter glasbenih partitur in referatov. V fondu so tudi predmeti, povezani s filatelističnimi ali poštnimi znamkami, in zvočni posnetki. Zemljevidi, patenti in specializirane revije sestavljajo druge zbirke; Britanska knjižnica skupaj hrani več kot 150 milijonov enot.
Posebni zanimivi predmeti Britanske knjižnice segajo od Gutenbergove Biblije, med najzgodnejšimi tiskanimi knjigami v Evropi, do ročno napisanih glasbenih rokopisov Johna Lennona in Paula McCartneyja. Knjižnica hrani veliko zgodovinsko pomembnih predmetov, vključno s Shakespearovim prvim folijom, kopijo prve izdaje londonskega Timesa. Netiskani materiali vključujejo kitajske kosti orakla, ki so zdaj stare več kot 3,000 let, in nekatere prve zemljevide, izdelane v Evropi.
Pred ustanovitvijo sedanje Britanske knjižnice kot nacionalne depozitarne knjižnice je to vlogo opravljal Britanski muzej. Za oblikovanje nove narodne knjižnice so muzejski fondi združili z fondi Narodne centralne knjižnice in Narodne izposojevalne knjižnice. Zbirke so bile dodane tudi iz drugih institucij, kot so Nacionalna bibliografija, Urad za znanost in tehnične informacije ter Knjižnica Indijskega urada. Leta 1983 so v fond sedanje knjižnice postale tudi zbirke Britanskega inštituta za posneti zvok.