Kaj je brezpogojni dražljaj?

Brezpogojni dražljaj je nekaj, kar naravno izzove odziv organizma. Izraz izhaja iz klasičnega pogojevanja, vrste psihološkega postopka, ki ga je prvi sistematično preučil Ivan Pavlov. Brezpogojni dražljaj je osrednjega pomena za poskus kondicioniranja; je klin, ki ga uporablja raziskovalec, da začne posegati v vedenje.

Recimo, da William joka vsakič, ko ga kdo užali. Po teoriji klasične pogojenosti bi lahko ta odziv izkoristili s sistematičnim povezovanjem žalitev s kakšnim drugim dražljajem. Če na primer vsakič, ko mučilec užali Williama, mu mučilec pokaže tudi sliko samoroga, je William morda sčasoma pogojen z jokom, ko vidi slike samorogov.

V tem primeru je žalitev brezpogojni dražljaj. Ko William joče kot odgovor na žalitev, se to vedenje imenuje brezpogojni odziv. To vedenje temelji na reakciji, za katero so opazili, da velja za Williama pred začetkom poskusa. Nov dražljaj – slika samoroga – je pogojni dražljaj. Če William zdaj joka, ko vidi sliko samoroga, bi to vedenje imenovali pogojen odziv.

Prototipni primer klasičnega kondicioniranja je seveda Pavlovov eksperiment s psi. V najbolj znanem od teh poskusov je Pavlov pozvonil, preden jih je nahranil. Psi so se naravno slinili, ko so bili izpostavljeni hrani; sčasoma so se jim začele sliniti, ko so zaslišale sam zvonec. V tem poskusu je hrana brezpogojni dražljaj, ker naravno proizvaja slinjenje. Zvonec je pogojni dražljaj; slinjenje preide iz brezpogojnega v pogojen odziv, ko ga psi pokažejo kot odgovor na zvonec namesto na hrano.

Klasično pogojevanje je povezano z drugim psihološkim postopkom, imenovanim operantno pogojevanje, vendar se razlikuje od njega. Pri operantnem pogojevanju se vedenje spremeni z nagrajevanjem ali kaznovanjem, potem ko je izvedeno. Primer te vrste kondicioniranja je dati psu priboljšek, ko na zahtevo izvede trik.

Strogo gledano, pri operantnem kondicioniranju ni brezpogojnega dražljaja. Okrepitev, ki jo dobi žival po tem, ko izvede neko vedenje, pa je tesen analog brezpogojnemu dražljaju, ker se opira na nek znani že obstoječi odziv. Nagrade, tako kot pasji priboljšek, ne bi zadostovale za operantno kondicioniranje, če ne bi same po sebi ugajale psu. Podobno kazen ne bi odvračala od vedenja, razen če že brezpogojno povzroča bolečino.