Brezkrvna kirurgija je bila prvotno opredeljena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot zaželena opustitev uporabe transfuzijske krvi. Ta preprosta definicija pa ni sprejeta kot popoln opis brezkrvne kirurgije, zato so nekateri posamezniki in organizacije razširili prvotno. Natančnejša definicija brezkrvne kirurgije vključuje zahtevo po popolnem izogibanju transfundirani krvi ali krvnim pripravkom. Poudarek je tako na izogibanju krvi kot na izogibanju krvnim pripravkom. Za odpravo potrebe po uporabi transfundirane krvi ali krvnih pripravkov se lahko uporabijo zelo napredni kirurški postopki in tehnike.
Ena od načelnih razlik med obema definicijama je, da prva vključuje zgolj željo in poskus izključitve uporabe transfuzirane krvi, druga pa takšno izključitev absolutno zahteva. Zato vse brezkrvne operacije niso resnično brezkrvne. Ta izjava se nanaša na morebiten neuspešen poskus izogibanja uporabi transfuzirane krvi ali krvnih pripravkov med operacijo ali drugimi medicinskimi posegi. Zdravstveni posegi in dejanska operacija so lahko brezkrvni in jih zato imenujemo brezkrvna kirurgija.
Obstajajo dobri razlogi, zakaj bi se oseba morda želela izogniti transfuziji krvi ali dajanju krvnih pripravkov. Bolezni, kot so različne oblike hepatitisa in virus človeške imunske pomanjkljivosti (HIV), se lahko okužijo z uporabo transfuzirane krvi ali krvnih pripravkov. Čeprav so bili uvedeni različni varnostni ukrepi za zaščito pred takšnimi prenosi, za bolnike ni nikakršnih jamstev pred sprejemom kontaminirane krvi. Ljudje, ki imajo verske poglede proti dajanju in prejemanju krvi, so med tistimi, ki jih zanimajo brezkrvne kirurgije in medicinski posegi.
Med operacijami brez transfuzije, ki jih je mogoče izvesti, so zamenjava kolka in kolena ter operacija na odprtem srcu. Včasih obstaja tudi možnost uporabe tistih, ki se na splošno štejejo za varne nadomestke za kri in krvne produkte, kot sta fiziološka raztopina in Ringerjev laktat. Nekateri bolniki, ki želijo zagotoviti, da bodo opravili brezkrvno operacijo, vzamejo tako imenovano “medicinsko direktivo brez krvi”. Prav tako lahko svojo zavrnitev dajanja krvi ali krvnih pripravkov sporočijo prek drugega pravnega dokumenta, imenovanega vnaprejšnja medicinska direktiva. Tak dokument služi kot navodilo glede zdravstvene oskrbe, izvajalci zdravstvenih storitev pa ga morajo po zakonu spoštovati in upoštevati.