Eden od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pred naložbo, je bonitetna ocena podjetja. To je oznaka, namenjena napovedovanju kreditne sposobnosti podjetja. Ocene se uporabljajo tudi za določanje stopenj zavarovanja osebnih, poslovnih in delavskih odškodnin. Bonitetni urad je neodvisna ali vladna agencija, ki dodeljuje ocene posameznikom, podjetjem in finančnim instrumentom.
Bonitetni urad lahko deluje tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Agencije za poročanje o potrošniških kreditih, imenovane tudi bonitetni uradi, posameznikom dodelijo ocene. To so neodvisni subjekti, čeprav morajo upoštevati veljavno zakonodajo glede poštenega in natančnega poročanja ter zaupnosti potrošnikov. Bonitetne ocene na splošno temeljijo na razmerju med dolgom in dohodkom osebe, zgodovini plačil in znesku razpoložljivega kredita v primerjavi s skupnim dolgom.
Bonitetni uradi se uporabljajo po vsem svetu za oceno kreditne sposobnosti podjetja ali državnega subjekta, ki izdaja delnice, dolžniške instrumente ali druge vrednostne papirje. Ena od pomislekov, ki so jih izrazili tako nacionalni kot mednarodni regulatorji, je, da bonitetni urad plača podjetje, ki išče oceno. Tradicionalno so te agencije postavile prostovoljne standarde, da bi poskušale doseči enotnost in poštenost pri poročanju. V Združenih državah morajo takšne agencije upoštevati veljavne predpise Komisije za varnost in izmenjavo (SEC). Evropska unija (EU) je sprejela zakonodajo, ki od vseh bonitetnih birojev, ki delujejo v EU, zahteva, da se registrirajo in izpolnjujejo predpise EU.
Ker so gospodarski interesi postali globalnejši, je bilo ustanovljenih več mednarodnih bonitetnih birojev. Standard and Poor’s je ena izmed bolj prepoznavnih mednarodnih agencij. Drugi je Fitch Ratings, ki ima sedež v New Yorku in Londonu. Združenje bonitetnih agencij v Aziji je bilo ustanovljeno za spodbujanje skupnih praks in standardov med bonitetnimi uradi v tej regiji.
Zavarovalnice uporabljajo tudi bonitetni urad za določanje stopenj za avtomobilska, premoženjska, življenjska in poslovna zavarovanja. Ta podjetja zbirajo informacije o zahtevkih za pridobitev širše statistične baze, iz katere lahko izpeljejo natančne zavarovalne stopnje. Medtem ko se zavarovalnice običajno držijo priporočenih stopenj, lahko odstopajo od teh, če se odločijo. Nekatere regije zahtevajo predhodno odobritev agencije ali vladnega nadzornika, preden odobrijo odstopanje. V nekaterih krajih so vladni subjekti ustanovili bonitetne urade, ki nadzorujejo zavarovalne bonitetne agencije ter zagotavljajo skladnost in pravičnost zakonodaje.
Workman’s compensation, imenovan Work Cover v Avstraliji, je program, ki se izvaja v Evropi, Kanadi, Avstraliji, ZDA in drugih regijah. Delodajalci kupijo te police za kritje zdravstvenih stroškov in izgubljene plače za zaposlene, ki prejmejo poškodbe pri delu. Bonitetni urad za odškodninsko zavarovanje določa stopnje, ki jih podjetje zaračuna za to vrsto zavarovanja. Eden od dejavnikov, ki se uporabljajo za določanje stroškov, je pogostost in resnost poškodb, ki se običajno pojavijo v tej določeni panogi. Ker se odškodnina za delavca izplača odstotek plače poškodovanemu delavcu, se stopnje temeljijo tudi na plačilni lestvici zaposlenih.
Bonitetni urad zagotavlja dragoceno storitev zavarovalnicam, vlagateljem in posojilodajalcem. Čeprav ni mogoče pričakovati, da bo nihče napovedal prihodnje dogodke, imajo te agencije dostop do finančnih podatkov, ki jih širša javnost ne vidi. Regionalni nadzor in zahteve za takšne agencije se lahko razlikujejo, zato je dobro, da raziščete bonitetni urad, ki izvaja oceno, in bonitetno oceno potencialne naložbe.