Bombardiranje z delci je tehnika, ki se lahko uporablja za vnos tuje DNK v celično kulturo. Na voljo je več metod bombardiranja z delci, od katerih večina vključuje uporabo »genske pištole«, naprave, ki je zasnovana za zanesljivo in učinkovito dostavo delcev v celično kulturo. Ta tehnika se uporablja v laboratorijih po vsem svetu za raziskovalne in razvojne namene, z uporabo specializirane opreme, od katerih je nekatera prilagojena za posebne aplikacije.
Pri bombardiranju z delci se delci, pogosto težkih kovin, uporabljajo za prebijanje celične stene. Če so delci prevlečeni z DNK, se tuja DNK vnese v celico skozi prelome v celični steni. Če so celične stene suspendirane v raztopini DNK, jih delci poberejo, ko se premikajo skozi raztopino, in tako potisnejo DNK v celico. V obeh primerih se tuja DNK, ki je bila prilagojena za organizem, ki se raziskuje, v bistvu vbrizga v celice.
Najzgodnejše uporabe bombardiranja z delci so bile pri razvoju transgenskih pridelkov. Z uporabo te tehnike bi lahko raziskovalci naredili stvari, kot je uvedba genov za odpornost na herbicide v celične kulture, ki bi jih kasneje uporabili za razvoj pridelkov. Lahko bi se uvedle tudi druge genske modifikacije. Postopoma se je uporaba tehnike razširila na kulture bakterij in živalskih celic, ko so raziskovalci izboljšali bombardiranje z delci.
Ta tehnika zahteva nekaj prefinjenosti s strani tehnika, ki jo izvaja. Delci morajo biti skrbno izbrani in dostavljeni na nadzorovan način. Cilj je vnesti delce z minimalno škodo v celice, da si lahko opomorejo po bombardiranju delcev in nadaljujejo rast in delitev. Če so celice preveč poškodovane, bodo odmrle. Po drugi strani pa, če bombardiranje z delci ni v celoti izvedeno, nekatere celice v kulturi ne bodo absorbirale tuje DNK.
Raziskovalci se morajo tudi prepričati, da v svojo kulturo ciljnih celic uvajajo ustrezno DNK. Če se vstavljene verige DNK ne ujemajo dobro z organizmom, lahko bombardiranje z delci ne uspe, ker jih ni mogoče integrirati v organizem ali ker pride do napak. To zahteva poznavanje genetike in poznavanje genoma organizma, ki se preučuje, da se potrdi, da bo DNK končala tam, kjer naj bi, in da bo delovala, kot so nameravali raziskovalci.