Stacionarni psiholog je pooblaščeni strokovnjak za duševno zdravje, ki dela kot osebje v bolnišnici ali duševni ustanovi in nudi psihološke storitve pacientom, ki so tam sprejeti, običajno dlje kot en dan. Bolnišnice in zdravstveni centri imajo tam stacionarne psihologe, ki ocenjujejo številne situacije, ki se pojavljajo v zdravstvenem okolju, na primer na oddelku za nujne primere, kjer zdravstveni delavci naletijo na primere suma zlorabe otrok ali samomorilnega pacienta, ki potrebuje takojšnje spremljanje. Stacionarni psiholog bo morda moral dežurati, saj je na voljo za pomoč kadar koli podnevi ali ponoči v bolnišnici. Specialisti, vključno s kliničnimi nevropsihologi, so lahko tudi bolnišnični psiholog.
Številne ustanove za duševno zdravje, vključno s psihiatričnimi enotami v bolnišnicah za akutno oskrbo, imajo na voljo bolnišnične psihologe, ki zagotavljajo notranje ocene, svetovanje in terapijo. Psihiatrične bolnišnice so označene glede na populacijo, ki ji služijo, in stopnjo omejitev, naloženih njihovim pacientom. Nekateri so na primer specializirani za pomoč otrokom in najstnikom, drugi pa zdravijo samo odrasle.
Rezidenčni centri za rehabilitacijo drog pogosto zaposlujejo bolnišničnega psihologa, ki pomaga bolnikom, ki okrevajo po zlorabi drog. Imenujejo se tudi psihologi za odvisnosti, bolnišnični psihologi, ki delajo v ustanovah za zlorabo substanc za oceno in zdravljenje bolnikov, ki so fizično ali psihično odvisni od prepovedanih drog ali zdravil na recept, z izvajanjem skupinske terapije in psihoterapevtskih sej. Psihologi za odvisnosti pogosto uporabljajo terapijo averzije, metodo intervencije pri zlorabi drog, ki povzroči, da bolniki nek neprijeten občutek ali podobo povežejo z neželenim vedenjem, kot je pitje alkohola ali kajenje.
Včasih bolnišnični psiholog deluje na specializiranem področju, kot je klinična nevropsihologija, podpolje v psihologiji, ki se osredotoča na preučevanje, kako fiziologija, predvsem možganov, vpliva na vedenje posameznikov. Sodelujejo pri delu z bolniki, ki trpijo za boleznimi, ki vplivajo na nevrološko delovanje, kot sta možganska travma in možganska kap. Če bolnik na primer utrpi možgansko poškodbo zaradi nesreče, bi nevropsiholog postal del bolnikove zdravstvene ekipe, ki bi sodeloval z zdravniki, da bi izvedel obseg nevrološke disfunkcije. Z izvajanjem nevropsiholoških ocen lahko nevropsihologi pomagajo zdravnikom pri določitvi učinkovitega zdravljenja in rehabilitacije ter možnih rezultatov bolnikov. Pogosto se nevropsihologi dodatno specializirajo za pediatrijo ali določeno diagnozo, kot je Parkinsonova bolezen ali duševna zaostalost.
Postati stacionarni psiholog vključuje dokončanje doktorata iz klinične psihologije (PhD ali PsyD), ki mu sledi celoletno pripravništvo in podoktorska rezidenca za specializacijo, kot je klinična nevropsihologija ali psihologija primarnega zdravstvenega varstva. Glede na regijo predvidene prakse morajo klinični nevropsihologi pridobiti potrdilo odbora, ki presega redno licenco. Certifikat odbora se podeli po uspešno opravljenem rezidenčnem študiju in certifikacijskem izpitu.