Izraz »politično telo« se uporablja za opis ljudi v vladi, ki se obravnava kot celota, od vodje vlade do navadnih državljanov. Nekateri ljudje samo vlado opisujejo kot politično telo, ki izključuje državljane, pogosteje pa se ta izraz nanaša na vlado in ljudi kot kolektiv. Ideja koncepta je, da bi se morale zdrave vlade osredotočiti kot zdravo človeško telo.
Ta koncept je precej starodaven; Grki so na primer včasih uporabljali telo kot metaforo za opis države, tako kot ljudje v Indiji. Vendar pa se izraz “politično telo” običajno pripisuje avtorju Thomasu Hobbesu, ki ga je omenil v svoji knjigi Leviathan iz leta 1651. Kasnejši avtorji so se zavzeli za to idejo in včasih ustvarili zapletene miselne linije, da bi spregovorili o tej temi.
Ko razmišljamo o kateri koli družbi, mnogi ljudje mislijo, da je ključnega pomena pogledati vlogo ljudi, če upoštevamo družbo kot celoto. V nekaterih primerih vlada obstaja le z voljo ljudi, mnenja ljudi pa močno vplivajo na naravo vlade. V drugih primerih lahko nemiri med ljudmi povzročijo težave na čelu, tudi če ne vlada s privolitvijo ljudi. Medtem ko je vodja države morda na čelu političnega telesa, ne more delovati v vakuumu. Za preživetje potrebuje druge dele telesa, kot so podporni kabinet, zakonodaja in pripravljeno prebivalstvo.
Mnenjski kolumnisti pogosto govorijo o političnem telesu, ko želijo poudariti idejo, da mora družba delovati kot celota. Kot kolektiv ga lahko kritizirajo tudi, ko stvari ne gredo dobro, po logiki, da so vsi člani družbe odgovorni za delovanje družbe, da je vsak kriv, ko je družba v težavah. Filozofi, ekonomisti in politični teoretiki prav tako radi raziskujejo koncept političnega telesa, pri čemer se v znanstvenih revijah in knjigah redno pojavljajo nove interpretacije tega koncepta.
Poleg tega, da se pojavi v političnem smislu, se telo politično včasih uporablja tudi v verskem smislu. Cerkev včasih gleda nase kot na politično telo, gleda na Boga kot na glavo telesa in na Cerkev kot na srce. Ta smisel metafore se najpogosteje pojavlja v Katoliški cerkvi, čeprav ga lahko uporabljajo tudi druge veje krščanske vere, ki poudarjajo medsebojno povezano naravo Boga, Cerkve in vernikov.