Milijoni majhnih kosov računalniških podatkov, znanih kot biti, vsak dan potujejo po obsežnih sistemih računalniških omrežij. Sistem deluje podobno kot sodobna pošta, ki mora nenehno pošiljati in prejemati pisma z vsega sveta. Tako kot te črke tudi računalniški bitji prispejo v neprekinjen, urejen tok, znan kot bitni tok. Biti identificirajo, od kod prihajajo – pogosto računalnik – in kam potujejo – pogosto drug računalnik.
Vse informacije, poslane v in iz računalnika, so se spremenile v niz 1 in 0, ki predstavljajo podatke. Ko računalnik pošlje sporočilo, bitovi potujejo v določenem vrstnem redu skozi žico do cilja. Običajno se bitni tok začne z informacijami o tem, kam gre in kako obdelati informacije, ko prispejo. E-pošta na primer vsebuje informacije o pošiljatelju, prejemniku in samem sporočilu. Ko ga uporabnik pošlje, se razčleni na bite podatkov, ki potujejo po bitnem toku do prejemnikovega računalnika.
Najpogostejša uporaba za bitni tok je protokol za nadzor prenosa ali TCP. Ta serija smernic računalnikom pove, kako med seboj pošiljati in prejemati sporočila. Svetovni splet in e-poštne storitve se med drugim zanašajo na smernice TCP za urejeno pošiljanje informacij. Pošiljanje skozi bitni tok zagotavlja, da deli prispejo v pravilnem vrstnem redu in sporočilo med dostavo ni poškodovano, zaradi česar bi bilo lahko neberljivo.
Ko bitni tok doseže prejemnikov računalnik, se lahko računalnik odloči za shranjevanje podatkov. Ko so podatki shranjeni, so znani kot datoteka. Bralnik lahko kadar koli odpre shranjeno datoteko in pregleda sporočilo.
Drug podoben primer bitnega toka je tok bajtov. Bit je ena sama 1 ali 0 v računalniški kodi, znana tudi kot binarna številka. Osem bitov sestavlja bajt, tok bajtov pa te osembitne pakete prenaša iz računalnika v računalnik. Paketi se ob prihodu dekodirajo, tako da jih lahko računalnik interpretira.
Vse se ne prenaša skozi bitni tok. Ta sistem je najboljši za prenose, ki morajo prispeti na zanesljiv in urejen način, kot je e-pošta. Če sporočilu ni treba prispeti na ta način, lahko uporablja drugačen protokol kot TCP. Protokol uporabniškega datagrama ali UDP je en primer številnih različnih protokolov prenosa, ki so na voljo za pošiljanje podatkov.