Biometrična avtentikacija je postopek uporabe edinstvene fizične ali vedenjske lastnosti kot metode za potrditev identitete in določitev profila dostopa osebe. Ta vrsta identifikacije se je močno povečala v priljubljenosti s pojavom hitrejših računalniških procesorjev in povečane natančnosti naprav za zbiranje podatkov. Pogosti primeri vključujejo skeniranje prstnih odtisov in glasovno aktivirane ključavnice.
Obstajata dve vrsti avtentikacije, ki uporabljata biometrijo: fiziološko in vedenjsko. Fiziološka biometrija temelji na edinstveni fizični lastnosti, kot so prstni odtis, odtis dlani, DNK ali prepoznavanje obraza. V tej vrsti sistema se skeniranje lastnosti opravi na zavarovanem mestu in se poveže s profilom osebe. Varnostne pravice so dodeljene temu profilu glede na delovno mesto osebe ali raven varnostnega dostopa. Te informacije so shranjene v zavarovanem sistemu, ki je povezan neposredno s posameznimi ključavnicami ali varnostnimi postajami.
Za dostop do določenega prostora ali vira mora oseba skenerju predstaviti pravilno fizično lastnost. Sistem nato primerja vzorec z bazo podatkov. Šele ko je doseženo ujemanje, lahko oseba pridobi zahtevani dostop. Moč te vrste biometrične avtentikacije je resnično edinstvena lastnost, ki jo je treba uporabiti za pridobitev dostopa. Zelo težko je ponarediti prstni odtis ali obiti varnost.
Preverjanje pristnosti vedenja temelji na dejanskem vedenju osebe. Pogosti primeri te vrste preverjanja pristnosti vključujejo glas, hojo in govorni ritem ali dikcijo. Čeprav je dokaj enostavno posnemati zvok glasu druge osebe, je dejanski ton ali noto njihovega govora veliko težje podvojiti. Ta vrsta zaščite se najpogosteje uporablja za dostop do računalniških datotek ali druge zaščite, ki jo vzdržuje sistem.
Vrsta zbranih in shranjenih podatkov je odvisna od aplikacije in predvidene uporabe. Podjetje lahko na primer namesti skenerje prstnih odtisov v vsako stavbo, osebje pa mora skenirati svoje prste, da dobi dostop do objekta. To je zelo preprosta uporaba tehnologije, stroški posameznih optičnih bralnikov pa se sčasoma nenehno znižujejo.
Z uporabo istega sistema se lahko delodajalec odloči slediti dodatnim informacijam iz te dejavnosti. Programsko opremo je na primer mogoče razširiti tako, da zabeleži datum in čas, ko je oseba optično prebrala svoj prstni odtis. Prav tako ga je mogoče programirati tako, da išče vzorce, na primer iste osebe, ki nenehno skenirajo stavbe in iz njih. Prav tako je mogoče slediti dolžini časa, preživetega v vsaki stavbi, pa tudi drugih stavb, do katerih se dostopa v istem časovnem obdobju.