Biološko gibanje je izraz, ki se uporablja za opis vizualne interpretacije gibanja. Večinoma ga uporabljajo tisti s področja kognitivnih študij, da opišejo, kako ljudje razlagajo gibanje drugega organizma. Večina študij, opravljenih v zvezi z biološkim gibanjem, se izvaja z uporabo slik le nekaj osvetljenih pik, ki so prikazane v gibanju, ki se imenujejo točkovni svetlobni zaslon, in nadaljnjih odzivov in interpretacij tistih, ki opazujejo slike.
Preučevanje biološkega gibanja večinoma izvajajo kognitivni in socialni nevroznanstveniki. Njihov namen pri preučevanju je videti, kako ljudje uporabljajo vidno polje za interpretacijo in ekstrapolacijo podatkov iz gibanja. Študije, ki temeljijo na interpretacijah opazovalcev teles v gibanju, uporabljajo omejene slike za ustvarjanje slike, kar omogoča določitev številnih značilnosti slike, ki temeljijo predvsem na načinu ali hitrosti, s katero se premikajo telesa v gibanju.
Eden od slavnih primerov študije o biološkem gibanju je leta 1973 objavil Gunnar Johansen. G. Johansen je na glavne sklepne predele subjektov pritrdil majhne vire svetlobe in jih nato posnel, kako hodijo v temi. Slike so ustvarile več svetlobnih točk na temnem ozadju. Kljub minimalni količini podatkov so opazovalci, ki so gledali film teles v gibanju, poročali, da so videli zelo razločne podobe človeških bitij.
Nadaljnje študije, ki so bile opravljene o biološkem gibanju, so pokazale, da je iz omejenih podatkov mogoče zbrati tudi druga dejstva kot le gibanje. Glede na študijo, ki sta jo leta 1994 opravila Mather in Murdoch, lahko človeška bitja iz točkovnih svetlobnih zaslonov ugotovijo, katerega spola je oseba. Druge študije z uporabo točkovnih svetlobnih zaslonov so pokazale tudi, v kakšnem razpoloženju je opazovana oseba in kaj počne. Pokazalo se je celo, da lahko sesalci, ki niso ljudje, zaznajo podobne podatke. Leta 1982 sta Fox in McDaniel ugotovila, da lahko dojenčki, stari od treh mesecev, razlagajo biološko gibanje.
Obstajajo nasprotujoči si podatki o tem, kakšna je vrednost biološkega gibanja za klinične namene, nekateri pa so izjavili, da senzorji, ki se uporabljajo za interpretacijo podatkov, niso tako specializirani, kot so nekoč mislili. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da sta dve področji možganov vključeni v zaznavanje biološkega gibanja. Predmotorična skorja naj bi bila vključena v proces ustvarjanja povezav med pikami v točkovnih svetlobnih zaslonih, ugotovljeno pa je, da se superiorni časovni lokus aktivira med zaznavanjem časa. Te ugotovitve nam lahko pomagajo razumeti, kako delujejo možgani, in bi jih lahko uporabili kot diagnostično orodje.