Biološka vrednost je izraz, ki se uporablja za specifične beljakovine in opisuje stopnjo, do katere lahko organizem absorbira in izkoristi dano beljakovino. Ko se beljakovine absorbirajo iz hrane, jih telo razgradi in uporabi za proizvodnjo več beljakovin. Beljakovine v nekaterih živilih se lahko razgradijo in uporabijo v veliko večji meri kot beljakovine v drugih živilih. Jajca na primer vsebujejo bistveno več beljakovin kot bela moka, zato imajo jajca višjo biološko vrednost. Ljudje, ki želijo zgraditi mišice, potrebujejo v svoji prehrani veliko količino beljakovin; pogosto upoštevajo biološko vrednost hrane, za katero se odločijo jesti.
Za merjenje biološke vrednosti se uporabljata dve različni lestvici. Prva je preprosto lestvica, ki temelji na odstotkih; beljakovina, ki se absorbira v celoti, bi dobila 100-odstotno vrednost, medtem ko bi beljakovina, ki se absorbira le polovico, dobila 50-odstotno vrednost. Druga lestvica določi določeno beljakovino kot oznako 100 (znaki odstotkov so na tej lestvici običajno izpuščeni) in na podlagi te lestvice meri druge beljakovine. Jajcem je na tej lestvici pogosto dodeljena vrednost 100, saj imajo visoko biološko vrednost. Beljakovina, ki se absorbira v večji meri, bi lahko imela vrednost nad 100.
Beljakovine so običajno glavni vir dušika v prehrani posameznika, zato se koncentracija dušika uporablja za merjenje biološke vrednosti. Izmeri se količina dušika v beljakovinah določene hrane, prav tako količina dušika, ki jo organizem na koncu izloči. S to metodo merjenja se domneva, da so beljakovine pravzaprav edini vir dušika v prehrani. Iz tega sledi, da lahko količino beljakovin izračunamo iz razlike med količino dušika v začetni beljakovini in količino izločenega dušika. Dušik, ki se ne izloča, spada med beljakovine, ki se razgradijo in uporabljajo za gradnjo drugih beljakovin v telesu.
Ta metoda merjenja biološke vrednosti ima svoje slabosti. Starost, teža, spol, splošna telesna pripravljenost in številni drugi dejavniki lahko vplivajo na stopnjo, do katere se beljakovine absorbirajo v telesu. Kot take so študije, ki vključujejo biološko vrednost, običajno precej stroge; preiskovanci so ponavadi na strogih dietah in se ne ukvarjajo z napornimi dejavnostmi, ki bi lahko povzročile uporabo beljakovin kot vira energije. Takšni previdnostni ukrepi običajno vodijo do relativno točnih rezultatov.