Black Act je bil zakon parlamenta, sprejet v Veliki Britaniji leta 1723. Po tem zakonu so različna kazniva dejanja, povezana z lovom, postala kazniva dejanja, kar je pomenilo, da bi jih lahko kaznovali s smrtno kaznijo. Z naknadno spremembo je bil zakon še širši, da bi omogočili pregon za vrsto kaznivih dejanj. Leta 1827 je bil zakon razveljavljen, a dediščina te drakonske zakonodaje živi.
Navidezno je bil sprejet zakon o črnem, da bi obravnaval naraščajoče vprašanje lova iz zasebnih parkov in zemljišč v kraljevi lasti. Vendar pa je sprožila številna vprašanja o pravici do divjadi in položaju nižjih slojev v Veliki Britaniji. Če pogledamo nazaj, se zdi, da je bil zakon posebej zasnovan za najrevnejše britanske ljudi, kot so potepuški potepuhi in ljudje, ki so bili dovolj obupani, da so zaradi hrane ubili živali v zasebnih parkih.
To dejanje so navdihnili Waltham Blacks, zloglasna tolpa, ki bi si črnila obraze, preden bi vstopila v parke, da bi lovila in zažgala gospodarska poslopja. Potem ko je tolpa umorila lovskega čuvaja, je parlament ukrepal in krivolov z zatemnjenim obrazom označil za kaznivo dejanje. Poleg krivolova je zakon zajemal tudi vdor v zasebna zemljišča z orožjem, sekanje dreves, postavitev vrtov na zasebnih zemljiščih in vandalska dejanja, kot je požig. Kasnejša sprememba je razširila zakon na vsakogar, ki je med storitvijo kaznivega dejanja nosil preobleko.
Neposredna posledica črnega zakona je bila zmožnost divjega zatiranja lovcev. Sčasoma so ga uporabljali tudi za zatiranje nižjih slojev nasploh, skupaj s protestniki, ki so se iz strahu pred maščevanjem pogosto preoblekli. Številni zločinci so bili usmrčeni zaradi kršitev zakona ali dalj časa zadržani v zaporu.
Konflikt med zemljiškim plemstvom in nižjimi sloji je ta zakon lepo ponazoril. Mnogi od tistih, ki nimajo zemlje, so trdili, da so divjad, ker so divje, last vseh, zato jih je bilo zakonito loviti, kjer koli bi jih bilo mogoče najti. Lastniki zemljišč pa so menili, da je divjad na njihovem zemljišču njihova izključna last, zlasti ko so tem živalim zagotavljali hrano in zavetje ter najemali lovce, ki so jih varovali pred plenilci (in divji lovci). Vprašanje, kdo ima pravico jemati divjad, je vztrajalo še dolgo po razveljavitvi tega zakona, čeprav je razveljavitev lovcem vsaj zagotovila, da jih zaradi ulova postrvi ne bodo obešali.