Kaj je bila pretorska garda?

Staremu rimskemu cesarstvu ni vedno vladal vsemogočni cesar, vendar je bila oblast razdeljena med ugledne vojaške voditelje, ambiciozne politike in zakonodajni senat, ki je temeljil na grških političnih idealih. Ko je Avgust Cezar prevzel naslov in oblast imperatorja ali cesarja, pa se je hierarhija moči premaknila proti titularnemu vladarju, ki je nadzoroval tako vojsko kot senat, kolikor je bilo mogoče v tistih nemirnih in nasilnih časih.

Cesar je imel tudi bolj militaristični naslov pretorja, podobno kot sodobni predsednik velja tudi za vrhovnega poveljnika. Ker je bil pretor stalna tarča političnih in vojaških oportunistov, tako tujih kot domačih, je bila vpoklicana elitna skupina izkušenih vojakov, ki so oblikovali pretorsko gardo. Prva in edina zvestoba garde je bila tistemu pretorju, ki je imel takrat oblast.

Pod zaščito enot pretorske garde se je cesar lahko svobodno sprehajal po dvoranah senata ali po ulicah Rima brez strahu pred atentatom ali nasilnim spopadom. Če je cesar želel obiskati oddaljeno bojišče, je bila samodejno poslana velika straža. Čeprav so posamezne pretorske garde še vedno veljale za dobre vojake, so bile na splošno prihranjene bojnih dolžnosti na frontni črti, medtem ko so bile v službi pretorja.

Ko je rimsko cesarstvo začelo propadati, so številni člani pretorske garde začeli krepiti lastne politične mišice. Stroga zvestoba cesarju je postala drugotnega pomena, saj so člani garde sledili lastnim političnim ambicijam ali napajali motor političnih “strojev”, ki so iskali strmoglavljenje sedanjega empiričnega vladarja. Razširila se je korupcija, zaradi česar je vsaj en cesar Konstantin ukazal, da jo popolnoma razpustijo.

Pripadnike pretorske garde na vrhuncu rimskega cesarstva bi lahko najbolje primerjali s sodobno švicarsko gardo, ki ščiti papeža, ali legendarnimi francoskimi mušketirji, ki so francoskemu kralju obljubili svojo nesmrtno zvestobo. Pretorijanska garda bi lahko nekega dne opravljala rutinske zaščitne naloge v cesarjevih zasebnih prostorih, nato pa naslednji dan zadušila civilno vstajo ali okrepila oblegano postojanko redne vojske.