Peloponeška vojna je bil vojaški spopad v stari Grčiji, ki je trajal od 431 do 404 pred našim štetjem. To obdobje konflikta je korenito spremenilo politično pokrajino Grčije in močno oslabilo klasični sistem mestnih držav, ki so prevladovale v regiji več kot tristo let pred izbruhom vojne. Dogodki v peloponeški vojni so bili izjemni tudi zato, ker je bil to eden prvih vojaških spopadov, ki jih je zapisal sodobnik Ticidid, ki je napisal Zgodovino peloponeške vojne, besedilo, o katerem se še danes bere in razpravlja.
Večina zgodovinarjev peloponeško vojno razdeli na tri različne faze: arhidamsko vojno, sicilijansko invazijo in decelsko ali jonsko vojno. Te spopade so zaznamovali obsežne žrtve, v katerih je umrlo ali močno trpelo veliko civilistov in navzočih zaradi uničevanja pridelkov in vojaških manevrov, ki so združevali ljudi, kar je povečalo tveganje za bolezni, kot je kuga. Do konca peloponeške vojne je močno oslabljena atenska država padla, revščina pa je bila razširjena po vsej Atiki, regiji Grčije, ki so ji nekoč vladale Atene.
Med arhidamsko vojno je grška mestna država Šparta napadla Atene in okolico. Obe strani sta si izmenjali zmage in poraze, ko sta se 10 let borili za prevlado v Atiki, na koncu pa sta podpisali Niciaški mir, da bi končali konflikt leta 421 pr. Kmalu zatem pa so Atene napadle mesto Sirakuze na otoku Sicilija, kar je sprožilo nov krog spopadov. Med atenskim napadom na Sirakuzo so Atenci utrpeli številne poraze, ki so oslabili atensko vojsko in zlasti njihovo mornarico ter pripravili teren za zadnjo fazo vojne, ko je Šparta s pomočjo Perzijcev vdrla v Atene.
Med Decelejsko vojno so Špartanci tudi spodbujali atenske podložnike k uporu, zato so se Atene znašle napadene tako od znotraj kot od zunaj. To se je na koncu izkazalo za prevelik zalogaj za razpoloženo mestno državo, ki je prepustila zmago leta 404 pred našim štetjem. Ob koncu peloponeške vojne je Šparti uspelo razbiti sistem mestnih držav, prevladovati v Grčiji in pripraviti teren za nadaljnje državljanske vojne in notranje boje, ki so Grčijo nazadnje spravile na kolena.
Poleg Ticidida so o peloponeški vojni komentirali in pisali tudi drugi Grki, med njimi Aristofan, ki jo je satiriral v igrah, Evripid, Sofoklej in Aristotel. Dogodki v peloponeski vojni so pritegnili veliko pozornost med Atenci in Špartanci, ki so slutili, da bo imela vojna dramatičen vpliv na grško družbo, kar je tudi storilo.