Azijska finančna kriza je bila obdobje finančnega pretresa, ki se je zgodil v mnogih azijskih državah sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Globina azijske finančne krize je vodila svetovnih voditeljev spodbudila, da so izrazili zaskrbljenost, da bi se kriza lahko razširila po vsem svetu, in te pomisleke so uporabili za utemeljitev intervencije Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Ekonomisti so se iz te finančne krize in drugih obdobij finančnih pretresov, ki so se zgodili po vsem svetu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, naučili številne pomembne lekcije, kriza pa je poudarila globalno naravo gospodarstva.
V zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja so ekonomisti po vsem svetu hvalili »azijski čudež«. Številne azijske države so se soočale s stopnjo finančne rasti brez primere, ki je ustvarila znatne donose za vlagatelje, ki so se vključili v različna gospodarska prizadevanja v Aziji. Zlasti azijski nepremičninski trgi so doživeli veliko rast in številne vlade so počasi urejale in uvajale strategije obvladovanja tveganj. Ta odločitev se je izkazala za zelo slabo.
V začetku leta 1997 je več držav poročalo o manjših pomislekih glede svojih gospodarstev in moči svojih valut. Večina vlagateljev in ekonomistov je verjela, da bo azijsko gospodarstvo ostalo v osnovi močno, in tem pomislekom je bilo malo zaupanja do julija 1997, ko je tajski bat dramatično padel, sledile pa so mu valute v mnogih drugih državah jugovzhodne Azije. Prvemu krogu hitre devalvacije valute je sledil drugi, ki je povzročil, da se je finančna nestabilnost s Tajske razširila na države, kot so Južna Koreja, Indonezija, Laos, Malezija in Filipini.
Z devalvacijo valute je prišla panika vlagateljev in posojilodajalcev, skupaj z neomejenimi špekulacijami. Špekulanti so še dodatno destabilizirali azijsko gospodarstvo, medtem ko so umiki kreditnih in investicijskih skladov ustvarili kreditni krč. Države, ki so se znašle v azijski finančni krizi, so obupno potrebovale kapital, vendar so bile sredstva vedno bolj nedostopna, kar je prispevalo k nadaljnji gospodarski destabilizaciji. V več državah so gospodarske pretrese spremljale politične težave, predvsem v Indoneziji.
Na koncu je IMF vstopil z velikimi infuzijami kapitala, da bi stabiliziral azijsko gospodarstvo, pri čemer je trdil, da se je azijska finančna kriza začela širiti po svetu, saj so trpele azijske trgovinske partnerice. Približno 18 mesecev po začetku krize se je večina azijskih trgov večinoma stabilizirala in začela okrevati. Ena najbolj mračnih lekcij azijske finančne krize je bila nevarnost špekulacij, zlasti z nepremičninami, in vprašanja kaskadnega niza dogodkov, ki bi lahko izolirano gospodarsko težavo spremenili v regionalno.
SmartAsset.