Papeški razkol je bil politični razkol v katoliški cerkvi, ki je trajal od 1378 do 1417. Končno je bila situacija rešena s koncilom v Konstanci, vendar ne prej, preden so vse vpletene strani poskusile nasilje, prisilo in seveda diplomacijo v poskusu. da zadevo uredim. Ta dogodek v zahodnem krščanstvu je včasih znan kot zahodni razkol, manj pogosto pa kot veliki razkol. Sklicevanje na papeško šizmo kot na veliko razkolo lahko povzroči zmedo z razkolom vzhod-zahod, ki je v 11. stoletju razdelil zahodno in vzhodno krščansko cerkev.
Za razliko od prejšnjega velikega razkola, ki je bil motiviran s temeljnimi verskimi razlikami, je bil papeški razkol politične narave. To je bilo povezano s konfliktom med Rimom v Italiji in Avignonom v Franciji. Rim je bil tradicionalna trdnjava papeštva, toda v 1300-ih se je papeštvo preselilo v Avignon. Francozi so želeli obdržati nadzor nad papeštvom iz političnih in prestižnih razlogov, medtem ko so Rimljani zahtevali vrnitev papeštva na italijanska tla.
Leta 1376 je papež Gregor XI preselil papeštvo nazaj v Rim. Po njegovi smrti leta 1378 so Rimljani izvolili papeža Urbana VI. Vendar skupina odpadniških kardinalov v Franciji ni bila zadovoljna, zato so izvolili papeža Klementa VII., ki je postal znan kot protipapež. To je sprožilo polemiko, razumljivo, saj naj dva papeža ne bi obstajala hkrati. Bitka med Rimom in Avignonom se je začela, nato pa še bolj zmedla leta 1409, ko je bil na srečanju v Pisi v Italiji izvoljen tretji papež.
Leta 1417 je podpornik tretjega tekmeca papeža predlagal koncil v Konstanci, srečanje, ki naj bi rešilo situacijo, določilo zakonitega papeža in končalo papeški razkol. Cerkev je spoznala, da je dogodek zaskrbljujoč za njene odnose z javnostmi, poleg tega pa je bil nekoliko sramoten, in večina strank na koncilu si je želela, da bi se zadeva končala, čeprav bi lahko podprli različne papeže.
Koncil v Konstanci je poleg končne odstavitve obeh protipapežev predlagal tudi vrsto političnih in verskih reform. Izvoljen je bil nov papež Martin V., ki je končal papeški razkol in potrdil Rim kot sedež papeštva. Pod papežem Martinom V. se je oblast papeštva utrdila, kar je utrdilo idejo, da je papež najvišja avtoriteta v Cerkvi in da je njegova beseda zakon, ko je šlo za verske zadeve.