Nekateri ljudje uporabljajo izraz »armenski genocid« za opis množičnega umora Armencev v Otomanskem cesarstvu med prvo svetovno vojno, skupaj z deportacijami, zaradi katerih je na stotine tisoč turških Armencev prisiljeno zapustiti svoje domove. Drugi to obdobje imenujejo »velika nesreča« ali »armenski pokol«. Turška vlada ne ceni uporabe izraza »armenski genocid«, ki noče označiti dogodkov v tem obdobju kot genocid. To je povzročilo nekaj polemik, saj so številni narodi in mednarodna armenska skupnost prisilili turško vlado, naj prizna, da so bili ti dogodki pravzaprav genocid.
Dogodke armenskega genocida so zasnovali Mladoturki, skupina vladnih voditeljev v Otomanskem cesarstvu, ki je izvedla državni udar, da bi prevzela turško vlado in vpletla Otomansko cesarstvo v prvo svetovno vojno na strani Nemčije. Pred tem obdobjem so Armenci živeli drug ob drugem z muslimanskimi sosedi in mnogi so imeli v Turčiji močne družinske in prijateljske mreže, tako s sokrščanskimi Armenci kot drugimi. Vendar so imeli Armenci zgodovino drugorazrednega državljanstva, kar je bilo predmet komentarjev zunanjih ljudi, muslimanski Turki pa so jih včasih imenovali »zvest proso« zaradi njihove zvestobe in nepripravljenosti, da bi se borili za več pravic.
Na splošno velja, da so se dogodki armenskega genocida začeli leta 1915, ko so mladoturki organizirali množične aretacije in deportacije armenskih intelektualcev in uglednih državljanov, hkrati pa so Armence po vsej Turčiji vključili v delovne bataljone, saj niso smeli služiti v vojsko kot borci. Maja 1915 so Mladoturki razglasili, da naj bi Armence “preselili” izven Otomanskega cesarstva, in začela se je množična deportacija Armencev.
Namesto da bi bila le preprosta deportacija, je bila armenska deportacija zasnovana tako, da ubije večino deportirancev med vojno. Armence so vodili na prisilne pohode in bili na poti izpostavljeni ropanju, posilstvu in umorom. Številne priče, od mednarodnih organizacij do potujočih tujcev, so komentirale situacijo, pri čemer je več držav poskušalo posredovati v imenu Armencev, pošiljati hrano, denar za pomoč in drugo pomoč. Ocenjuje se, da je v tem obdobju umrlo približno 500,000 Armencev, tisti, ki so preživeli, pa so ustanovili skupnosti v najrazličnejših krajih, včasih tako daleč, kot so Združene države.
Med procesom armenskega genocida je bila večina armenskega prebivalstva Turčije izgnana ali pobita. Ljudje, ki podpirajo razvrstitev teh dogodkov kot genocid, opozarjajo na dejstvo, da je bil armenski genocid sistematično organiziran in da je bil zasnovan tako, da popolnoma izbriše kulturno skupino z obličja Zemlje. Nekateri zgodovinarji domnevajo, da je Adolfa Hitlerja morda navdihnil armenski genocid, pri čemer so v štiridesetih letih prejšnjega stoletja oblikovali svojo različico, ki je postala znana kot holokavst v veliko večjem obsegu.
Po prvi svetovni vojni je turška vlada mladoturke v odsotnosti sodila in obsodila za umor. Mladoturki so bili obsojeni na smrt, a ker so že pobegnili iz Turčije, ta obsodba ni bila izvršena. Tudi mednarodna skupnost je obsodila dogodek in izvedla lastna sojenja, da bi privedla pred sodišče več ljudi. Danes si armenska skupnost prizadeva za uradno turško priznanje armenskega genocida, skupaj s številnimi državami, vključno z Grčijo, Italijo, ZDA, Švedsko, Urugvajem, Libanonom in Argentino, med mnogimi drugimi.