Big Crunch je hipotetični kozmološki dogodek, pri katerem se celotno vesolje sesede pod lastno gravitacijo in se konča v singularnosti črne luknje. Big Crunch je možen scenarij za končno usodo vesolja, skupaj z drugimi, kot je neomejena širitev (Veliki raztrganina ali vročina smrt) in Big Bounce, kjer bi se vesolje sesedlo, a se nato znova razširilo. Mnogi kozmologi so menili, da je Big Crunch verjeten izid v daljni prihodnosti za vesolje do leta 1998, ko je bila odkrita temna energija, skrivnostna sila, ki povzroča pospeševanje širjenja vesolja, zaradi česar je bila neomejena širitev bolj verjetna.
Prevladujoči model za nastanek kozmosa je teorija velikega poka, ki trdi, da je sedanje vesolje nastalo v velikanski eksploziji pred 13.73 milijardami let. Potem ko se je teorija velikega poka uveljavila in podprla z mnogimi vrstami dokazov, so znanstveniki začeli govoriti: “Imamo dober model za začetek vesolja – kaj pa njegov konec?” Splošna teorija relativnosti, teorija, ki jo je razvil Albert Einstein leta 1916, je kozmologom dala matematična orodja za preučevanje možnih končnih stanj vesolja.
Najpomembnejša spremenljivka pri vprašanju konca vesolja in možnosti Big Brunch je vrednost Omega (Ω), ki je opredeljena kot povprečna gostota snovi vesolja, deljena s kritično vrednostjo te gostote. Če je Ω večji od 1, je vesolje zaprto, kar pomeni, da lahko geometrijo prostora primerjamo z notranjo površino krogle. Če je Ω večji od 1, kot da je prostor napolnjen z dovolj snovi, potem je Big Crunch sčasoma neizogiben. Če je Ω manjši od 1, je vesolje odprto in se bo neomejeno širilo. Nedavna opažanja kažejo, da je Ω manjši od 1, vendar se to lahko vedno spremeni z dodatnim znanjem.
Znano je dejstvo, da se vesolje širi. V scenariju Big Crunch bi se ta širitev sčasoma ustavila, nato pa bi se obrnila, pri čemer bi se galaksije vedno bolj zbliževale. Po nekaj deset milijardah let bi se galaksije sčasoma tako približale, da posamezne superjate galaksij ne bi bile več kopice, temveč bi postale supergalaksije. V središču teh galaksij bi bile ogromne zvezde, podobne zvezdam Populacije I, ki so obstajale ob zori vesolja.
Te zvezde bi bile tako velike, da bi se razstrelile v manj kot milijon letih; tipična življenjska doba zvezde, kot je Sonce, je bolj kot 10 milijard let. Sčasoma bi se vsa snov tako stisnila, da bi vse življenje prenehalo, vse v vesolju pa bi požrla ogromna črna luknja. Na srečo naših potomcev se takšen dogodek zdaj zdi malo verjeten.